Pri meni vsekakor ni skrivnost, da sem – zdrmana, in to pogosto. Pa vendar me včasih tudi stvari, o katerih pišem, ne zdrmajo vedno enako pogosto in intenzivno, ker bi to na dolgi rok bilo preprosto psihično in fizično nevzdržno. Toda obstaja nekaj, kar mi vedno dvigne pritisk – avtomobili. Pa naj bo to luksuzni avto, vehementno parkiran sredi pločnika z izgovorom, da »drugje ni bilo prostora in nekje je vendarle TREBA parkirati«; tipi s predelanimi avtomobili, ki čutijo neizmerno potrebo po tem, da ob 3h zjutraj opozorijo na svojo prisotnost; ali pa nestrpneži na cesti, ki izsiljujejo prednost, prehitevajo čez polno črto in vozijo preko omejitev, ker »se njim pač mudi v lajfu«. Vse skupaj je seveda odraz več med seboj povezanih parametrov – osebni in družbeni odnos do avtomobila, trenutno prevladujoča oblika komunikacije, ki temelji na individualizmu in agresiji, stopnjo (ne)realizirane vsem dostopne mobilnosti in nenazadnje način izražanje svoje lastne identitete. Oziroma kot bi temu nekateri rekli: način izražanja toksične moškosti.

Da v zadnjem času pogosto premišljujem o avtomobilizmu, niso krivi le arogantni vozniki, temveč tudi dejstvo, da se sama trudim postati voznica. Sem namreč ena izmed tistih centraških otrok, ki smo bili vajeni, da imamo v mestu vse na dohvatu ruke in zato nismo čutili potrebe, da bi izpit delali z doseženim šestnajstim oziroma osemnajstim letom. Tako so mi brez izpita mirno tekla leta in nič v mojem življenju ni kazalo na to, da bi se bilo smiselno lotiti tega projekta. Ko pa se je enkrat pokazalo, da bi bilo nemara vseeno dobro imeti vozniški izpit, sem se znašla pred številnimi izzivi, ki jih nisem niti najmanj pričakovala.

Ključna sprememba, ki sem jo najprej opazila, je sam odnos do avtomobila. Ne vem, ali je bila samo moja družina taka ali je bil to del splošne avtomobilske kulture, vendar mi je bilo že zelo zgodaj priučeno, da je avto zgolj prevozno sredstvo, ki ga občasno in kadar res ni druge izbire, koristimo za lastne potrebe. Temeljni nauk je bil predvsem ta, da je avto stroj, ki služi nam (ne obratno) in ki mu ne pripisujemo nobenega posebnega pomena ali vrednosti napram drugim predmetom vsakodnevne rabe. Zato ni bilo nič hudega, če je avto pridelal prasko ali dve, pogoltnil kakšen polit sok iz tetrapaka ali drobtine sendviča ter bil okrašen z blatnimi ali prašnimi odtisi čevljev. Mogoče bi imeli do avta drugačen odnos, če bi ga uporabljali vsak dan in bili od njega odvisni, vendar sem podoben odnos do avta zaznala tudi pri tistih iz moje generacije, ki pogosteje koristili avto. Zato sem bila nemalo presenečena, ko sem ugotovila, da je na točki, ko sem se odločila postati voznica, 30 let stara teorija, ki pojasnjuje, zakaj sicer mirni ljudje za volanom postanejo agresivni, postala splošni modus operandi.

Omenjeno teorijo je razvil ameriški sociolog Jack Katz, ki si je za izhodišče vzel fenomen cestnega besa, t.i. road rage. Osnova teorije temelji na predpostavki, da ljudje ne gledajo na avtomobil le kot na stroj, temveč kot na utelešen artefakt. Katz je trdil, da voznik avtomobila ne doživlja kot zunanjega predmeta, ampak kot del svojega telesa. Ko smo v avtu, se naša telesna shema razširi na dolžino in širino vozila. Če nam nekdo zapre pot, tega ne razumemo kot »vozilo A je presekalo pot vozilu B«, ampak kot osebni fizični napad na naš prostor in integriteto. Pri vožnji nastane tudi t.i. težava asimetrične komunikacije. V socialnih interakcijah namreč uporabljamo širok nabor komunikacijskih orodij kot so obrazna mimika, ton glasu in kretnje, da zgladimo nesporazume. V avtu pa vidimo samo dejanja, ne pa razlogov. Tako na primer vidimo le, da nas je nekdo izsilil, ne vidimo pa njegovega opravičujočega pogleda ali zmedenosti. Prav tako imamo v avtu na voljo omejen besednjak, torej hupo in dolge luči, ki sta oba agresivna. Ker ne moremo reči »oprosti«, se vsaka interakcija hitro stopnjuje v konflikt.

Po drugi strani nam avtomobil predstavlja neke vrste zaščitno kapsulo. V avtu imamo občutek zasebnosti in anonimnosti, kar zmanjša socialne zavore. Ljudje v avtu zato počnemo stvari, ki jih v javnosti nikoli ne bi, saj imamo občutek, da smo v avtu do neke mere nevidni, hkrati pa smo fizično zaščiteni s tonami jekla. Ko nas nekdo drug s svojim ravnanjem »poniža« (npr. s hupanjem ali izsiljevanjem), to doživimo kot nenaden padec našega družbenega statusa. Da bi si zopet povrnili občutek moči in nadzora, se začnemo jeziti. S tem, ko preklinjamo ali zasledujemo drugega voznika, v svojih očeh »popravljamo krivico«, ki nam je bila storjena. Vse to, kar navajam, vam najbrž ni nič novega. Pa vendar sem bila kot bodoča voznica šokirana nad tem, kako pogosto je postalo takšno vedenje na cesti. Naivno sem namreč sklepala, da oznaka »avto šola« na mojem vozilu pomeni, da bodo drugi vozniki in voznice do mene bolj strpni. Namesto tega sem doživela številna izsiljevanja, nevarna prehitevanja in glasna hupanja, kadar mi ni uspel kakšen manever ali pa nisem speljala v isti sekundi, ko se je na semaforju prižgala zelena luč. Takšno vedenje sem doživljala tako pogosto, da sem se začela resno spraševati o tem, ali si sploh želim postati del takšne avtomobilske kulture.

Ni pa se spremenil samo odnos do avtomobila in obnašanje za volanom. Spremenili so se tudi avtomobili sami. Poprej je moral avto res izstopati, bodisi po svoji barvi, velikosti ali načinu vožnje, da sem ga bolj pozorno pogledala. Kot voznica pa sem naenkrat postala pozorna na različne modele avtomobilov – in sovražila sem skoraj po spisku. Med drugim tudi avto, ki sem ga vozila v avtošoli. Tistim, ki se bolj spoznate na avtomobile, bo oznaka »Mercedes GLC300« najbrž kaj povedala, večinoma kaj pozitivnega.  No, meni je šel predvsem noro na živce, ker se mi je zdel slabo pregleden in preveč digitaliziran. Po tem, ko sem začela spremljati avtomobilistične strani, pa sem seveda ugotovila, da je to sedaj osnova avtomobilskega dizajna. Prišla sem do točke, ko sem samo pogledala sliko novega modela in če je bolj spominjal na tank kot pa na avto, se nisem niti trudila brati ocene. In takih je bila večina.

Audio file

Predvajaj (53:34)

Kultura

Sektor Ž

4. 3. 2021 – 21.30

Podatkovne vrzeli

Kako spolno zaznamovane podatkovne vrzeli vsakodnevno vplivajo na življenje žensk

Klara Otorepec

Ko sem o vsem tem potožila svojemu inštruktorju, mi je pokroviteljsko pojasnil, da je to nujno potrebno, saj gre za elemente pasivne varnosti, čigar naloga je, da energijo trka čim bolj absorbirajo in zaščitijo potnike pred poškodbami. Ob tem mi je na misel prišlo delo britanske feministične aktivistke in novinarke Caroline Criado Perez, ki raziskuje vpliv podatkovnih vrzeli na sistemsko zapostavljenost žensk. V svoji knjigi Nevidne ženske je med drugim razkrila pretresljivo dejstvo: avtomobili so zasnovani po meri moškega telesa, kar pomeni, da so ženske v prometnih nesrečah veliko bolj ogrožene. Večino varnostnih testov so desetletja izvajali z uporabo testnih lutk, ki temeljijo na merah in teži povprečnega moškega. Ženske smo v povprečju nižje, lažje in imamo drugačno razporeditev mišične mase ter kostno gostoto. Ker lutka ne predstavlja ženskega telesa, avtomobili niso optimizirani za zaščito žensk. Na primer: varnostna blazina nas ob trku pogosteje rani namesto, da bi nas zaščitila, saj sedimo bližje volanu in armaturni plošči kot moški; avtomobilski sedeži so zasnovani preveč togo za naša telesa in namesto, da bi sedež absorbiral energijo trka, naše telo odbije naprej; standardni varnostni pasovi niso bili zasnovani z upoštevanjem ženskih prsi ali nosečniškega trebuha. V praksi to pomeni, da ima ženska, ki doživi prometno nesrečo, 47 % večjo možnost za resne poškodbe kot moški, 71 % večjo možnost za zmerne poškodbe in 17 % večjo možnost, da v nesreči umre. Vse to le zato, ker avto ni bil zasnovan z mislijo na ženske.

Ko sem začela proces pridobivanja vozniškega izpita, sem do tega pristopila z sledečo mislijo: avtomobil je zaradi svoje hitrosti in velikosti lahko smrtonosen stroj, zato je pri njegovi uporabi potrebna odgovornost. Obenem je avtomobil zgolj prevozno sredstvo, ki mu ne kaže pripisovati več pomena kot je potrebno. Trenutna situacija kaže ravno obratno sliko: avtomobil je več kot prevozno sredstvo, je temeljni sestavni del naše osebnosti, pri čemer  njegova trenutna oblika nakazuje na veliko potrebo po zaščiti samih sebe. Sloviti avtomobilski oblikovalec Frank Stephenson je pogosto poudarjal, da sodobna oblika avtomobila veliko povem o tem, kakšna je naša vizija prihodnosti. Če so oblike agresivne in robustne, si želimo družbo, ki ceni moč in individualizem. Če so aerodinamične in minimalistične, želimo večjo učinkovitosti in tehnološki napredek. In če je avto narejen po meri ženske...? No, vsaj zase lahko trdim, da je pregleden, okreten in enostaven. Da se v njem počutim svobodno in obenem varno. Ter da ga predvsem »ne jemljem resno«. V trenutni distopični viziji prihodnosti, ki se odraža v takorekoč osebnih oklepnih vozilih, takšnega avta ne vidim.

Medtem ko čakam na to, da avtomobili spet postanejo avtomobili, razmišljam o tem, kaj lahko za boljšo prihodnost na področju avtomobilizma storim sama. Zadnje čase vedno pogosteje tehtam med svobodo in tistim toplim občutkom zadovoljstva, ko fantaziram o tem, da s snajperko svet odrešim tipa s predelanim auspuhom ali da z bratovim bejzbol kijem v svoji soseski razbijem vse na pločniku parkirane avtomobile. Saj bi kdo rekel, da zaradi teh kretenov res ni vredno iti v zapor. A glede na to, da je takih primerkov vse več, hkrati pa jih pri tem nihče ne ustavi, se mi včasih zazdi, da bi bilo vseeno vredno.