Metafora zajame bistvo tega globalnega »grassroot« gibanja: z zbiranjem zadostnega števila kolesarjev se ustvari kritična masa, ki lahko pritegne pozornost in zahteva spremembe v prometnem in urbanističnem načrtovanju mesta. Danes je Kritična masa globalni pojav z rednimi, večinoma mesečnimi vožnjami v več kot tristo mestih po svetu. Kljub različnim lokalnim kontekstom in politikam so njihove skupne želje povečanje vidnosti kolesarjev, izboljšanje prometne varnosti in spodbujanje trajnostne mobilnosti v mestih. Gibanje se zavzema za zmanjšanje odvisnosti od avtomobilov, za transformacijo mest v okolja, ki ponujajo več možnosti za kolesarjenje, hojo in javni promet, ter za urbanistično načrtovanje mest za ljudi.

Kritična masa postavlja ključno vprašanje o tem, kdo odloča, kakšno bo mesto in čigave so ulice. Odpira možnost direktne akcije in aktivnega sodelovanja prebivalcev pri soustvarjanju politik. Je protest proti sistemu, ki se podreja naftni in avtomobilski industriji ter investitorskemu urbanizmu, katerega posledice v današnjem času dobivajo brutalne razsežnosti in pred gibanje postavljajo nove izzive. Podatki in primeri iz sveta kažejo, da pravična trajnostna mesta niso privilegij bogatih in razvitih, temveč rezultat skupnega dela in pritiska na odločevalce. Kritična masa je kot oblika državljanskega aktivizma pokazala, da lahko kolektivno delovanje vodi do pomembnih sprememb v urbanem okolju, spodbuja dialog med državljani in odločevalci ter promovira vrednote solidarnosti, enakosti in trajnosti. Spodbuja nas, da se v Kritični masi prepoznamo ne le kot kolesarji, temveč tudi kot aktivni državljani.

Posledica izuma kolesa leta 1817 je bilo iztrganje milijonov ljudi iz mobilnostne revščine in osamljenosti, njegova preprosta zasnova ter poceni proizvodnja pa sta simbolizirali boj delavskega razreda in odporniških gibanj po vsem svetu. Kolo je sprožilo kulturno revolucijo. Na začetku moderne dobe kolesa niso bila le sredstvo za preživljanje prostega časa višjih družbenih slojev, temveč so v veliki meri služila tudi najbolj marginaliziranim družbenim skupinam in posameznikom. Ženske, ki so bile do takrat omejene na dom in omejene v gibanju, so se lahko samostojno premikale, krajšanje krila za lažje kolesarjenje pa je pomenilo tudi spremembe v konzervativni modi. V Združenih državah Amerike in Združenem kraljestvu so kolesa uporabljale sufražetke pri svojih akcijah.

V času druge svetovne vojne so okupatorji na mnogih okupiranih ozemljih kolesa zaplenili ali strogo regulirali. Na nekaterih območjih so popolnoma prepovedali uporabo koles za zasebne namene, kot se je leta  1942 zgodilo v Ljubljani, saj so jih za hitre akcije uporabljali tudi aktivisti OF. A prebivalci mesta se niso dali. Ker so bili v uradnih prepovedih omenjeni samo »bicikli«, so iznajdljivi Ljubljančani začeli izdelovati tricikle. Prepoved so torej zaobšli, dokler ni visoki komisar Emilio Grazioli izdal še ene posebne naredbe, ki je eksplicitno vključila tudi tricikle. Zavrnitev predaje kolesa v okupirani Evropi je lahko privedla tudi do usmrtitve. Koles, hitrih in tihih, ni bilo mogoče nadzorovati, zato so jih odporniška gibanja po vsej Evropi množično uporabljala.

Kolo in kolesarjenje so v 60. in 70. letih 20. stoletja v ZDA in Evropi pogosto povezovali z mirovniškim gibanjem, ekološko zavestjo in kontrakulturo. Kolesarsko gibanje in protesti na Danskem v 60. letih 20. stoletja so bili odgovor na hitro naraščajočo avtomobilizacijo, ki je po drugi svetovni vojni začela izpodrivati kolesarje iz mestnih središč, zlasti v Københavnu. To obdobje je bilo zaznamovano z razmeroma majhnim številom kolesarjev na ulicah in načrti za rušenje obstoječe infrastrukture zaradi širjenja cest. Kot odgovor so se začele oblikovati močne civilne iniciative in potekali so množični protesti. Preprečili so uničenje kolesarske infrastrukture in postavili temelje za ponovno popularizacijo kolesa in današnjo kolesarsko kulturo. Protesti so vplivali na nacionalne reforme, ki so prebivalcem omogočile neposreden vpliv na prostorsko načrtovanje, kar je prineslo zahteve po ločenih kolesarskih stezah. Demokratično sodelovanje prebivalstva v teh procesih je na Danskem danes izredno močno.

Na Nizozemskem se je v 70. letih prejšnjega stoletja zgodila kolesarska revolucija, s katero je Nizozemska obrnila trend naraščanja avtomobilskega prometa in postala vodilna svetovna urbana kolesarska velesila. Ta preobrat je bil posledica naftne krize in družbenih pritiskov za varnejša mesta. Množično kolesarsko gibanje je vzniknilo predvsem kot odgovor na naraščajoče število prometnih nesreč, v katerih so umirali otroci, in na splošno visoko smrtnost v prometu. Mesta so bila zasnovana za avtomobile, kolesarji in pešci pa so bili potisnjeni na rob, kar je sprožilo vsesplošno jezo in aktivizem. Protesti so bili izjemno uspešni, saj so vodili do trajnostnega oblikovanja mest. Danes nizozemska mesta veljajo za ena najbolj varnih in kolesarjem prijaznih na svetu.

Gibanje Kritična masa je nastalo v ZDA, po vzoru in navdihu kolesarskih protestov in kolesarske kulture na Danskem, Nizozemskem in Kitajskem. Ta oblika neposredne akcije in protestne vožnje s kolesi se je začela septembra 1992 v San Franciscu, kjer se je prvič zbralo le 50 ljudi, in se kmalu razširila v številna mesta po svetu. Nastala je kot odgovor na izredno nevarno in kolesarjem neprijazno prometno ureditev v kontrakulturnem San Franciscu. Glavni namen gibanja sta opozarjanje na prevlado avtomobilov v urbanem prostoru in zahteva po boljši kolesarski infrastrukturi. Kolesarji se zberejo v velikem številu, da »zavzamejo cesto« in s tem simbolno pokažejo, da so kolesarji enakovredni udeleženci v prometu, ne le obrobni uporabniki. Namen pa ni bil le protest, temveč »mesečno slavje« in spontano srečanje kolesarjev, ki so želeli zavzeti javni prostor in poudariti, da kolesarji niso le ovira v prometu, ampak so promet kolesarji sami.

Posebnost je horizontalnost, saj nima formalnega vodstva ali vnaprej določene poti in spodbuja samoorganizacijo udeležencev, kar je značilnost horizontalnih družbenih gibanj. Gibanje je pomembno prispevalo k prepoznavnosti kolesarjenja kot legitimne oblike mestnega prometa v ZDA, kjer je kolesarjenje kot oblika vsakodnevne mobilnosti še vedno neprimerljivo manj upoštevano. Pogosta primerjava v urbanističnih študijah navaja, da je število ljudi, ki dnevno uporabljajo kolo kot prevozno sredstvo na širšem območju Københavna, primerljivo s številom ljudi, ki se s kolesom vozijo v službo v celotnih Združenih državah Amerike. 

V zadnjem desetletju so se iz gibanja Kritična masa razvila še »sestrska« gibanja, kot so otroške Kritične mase, ki poudarjajo pravico do varnega kolesarjenja in prometno varnost otrok. Poleg tega pa po svetu redno potekajo tudi organizirana kolesarjenja otrok v šolo, kolesarjenja za podnebno pravičnost, kolesarske parade in festivali ter kolesarjenja za starejše in gibalno ovirane.

V Sloveniji so bili najbolj množični kolesarski protesti protivladni protesti v Ljubljani, ki so potekali med letoma 2020 in 2022. Zaradi prepovedi zbiranja so protestniki izbrali kolesa, kar je omogočilo varno izražanje nestrinjanja, saj se je kolesarjenje štelo kot gibanje. Potekali so ob petkih, kot po navadi po svetu potekajo vožnje Kritične mase, in postali znani kot »petkovi protesti«. Protestniki so opozarjali na omejevanje svobode, korupcijo in delovanje vlade ter postali pomemben simbol civilne družbe v Sloveniji in oblika pritiska na vlado, ne glede na njeno politično usmeritev.

V Ljubljani od leta 2023 vsak zadnji petek v mesecu potekajo kritične mase, lani pa je Ljubljana dobila tudi prvo otroško Kritično maso. V letu 2025 so slovenski kolesarski aktivisti sodelovali v množičnem globalnem kolesarjenju za podnebno pravičnost – COP30 Bike Ride. Kolesarjenje za podnebno pravičnost je mednarodna kolesarska štafeta, ki poteka v okviru priprav na zasedanje svetovne podnebne konference, letnega zasedanja držav podpisnic konvencije Združenih narodov o spreminjanju podnebja. Povezuje kolesarske aktiviste, ki kolesarijo od prizorišča prejšnje konference do mesta, v katerem bo potekala prihajajoča podnebna konferenca. Njihov cilj je poudariti pomen vsakodnevnega kolesarjenja za zmanjšanje emisij in pozvati k ambicioznejšim podnebnim ukrepom. Letos bo štafeta prekolesarila Slovenijo v drugem tednu septembra.