Malomeščanski glas, liberalna izbira
Pred mesecem dni je Evropska komisija naredila zgodovinski korak za ženske pravice in evropsko demokracijo, ko je ugodila pobudnicam peticije My voice, my choice oziroma Moj glas, moja izbira. Komisija je namreč odredila, da lahko države članice uporabijo sredstva iz Evropskega socialnega sklada plus za zagotavljanje dostopa do splava ženskam, ki jim je to v matični državi zaradi zakonodaje prepovedano. Pobuda, ki jo je Inštitut osmi marec začel spomladi leta 2024, združuje več kot 300 organizacij iz držav članic, njen namen pa je, kot navajajo na svoji nadležno barvni spletni strani, da v Evropski uniji zagotovijo dostop do varnega splava za vse, ne glede na to, kdo so in od kod so. Ob tem navajajo, da so njihove zahteve preproste in učinkovite. Od Unije zahtevajo, da sprejme zakonodajo za finančni mehanizem, ki bi pomagal državam članicam, da zagotovijo varno oskrbo pri splavu za vse državljanke Evropske unije. Države članice bi se tej politiki pridružile prostovoljno.
V medijih lahko zasledimo predvsem pohvale, kako dobro so fajtale predstavnice pobude, da jim je uspelo prepričati Evropski parlament, nenazadnje pa še konzervativno Evropsko komisijo. Že res, da ta ni vzpostavila novega mehanizma financiranja, kot je to od nje v decembrski nezavezujoči resoluciji zahteval Evropski parlament, a pobudnice so z odločitvijo komisije zadovoljne. Na tem mestu je treba priznati, da gre za najuspešnejšo pobudo na ravni Evropske unije, a to pove več o sistemu evropske demokracije kot pa o dejanski zagotovitvi pravice do splava.
Problem pobude Moj glas, moja izbira je v zavajajočem oglaševanju njenega namena, ki prispeva k stagnaciji dejanskega feminističnega boja, zlasti na področju reproduktivnih pravic. To se v prvi vrsti zrcali ravno v artikulaciji njihovih zahtev. Na spletni strani My voice, my choice namreč ni mogoče najti nič bolj specifičnega od zahteve po vzpostavitvi finančnega mehanizma. Koliko sredstev bo ta obsegal, kako bodo ta razdeljena, za kaj točno bodo porabljena in kaj bo to pomenilo za ženske, ki bodo splav opravile v drugi državi, ni jasno. Pravzaprav ni jasno nič, razen da bo za omogočanje splava dostopnih več sredstev, če jih posamezne države sploh želijo.
Prav ta meglenost je komisiji omogočila, da se je na pobudo odzvala rekoč, da mehanizem finančne podpore ne sme imeti za cilj ali učinek spodkopavanje zakonodaje držav članic o javnem redu ali na splošno zdravstvenih in etičnih odločitev, ki jih države članice sprejemajo pri izvajanju svojih pristojnosti na področju zdravstva. Komisija je poleg tega zapisala, da odločitev države članice o tem, ali bo legalizirala splav in pod kakšnimi pogoji, v celoti spada v njeno svobodo organiziranja zdravstvenega varstva in zato spada na področja, ki ostajajo v pristojnosti držav članic.
Odločitev torej ostaja na ravni držav članic, kar pomeni, da bodo tiste države, ki splav dovoljujejo, porabi sredstev iz omenjenega sklada naklonjene, tiste, ki splav prepovedujejo oziroma omejujejo, pa niso zavezane k sprejetju kakršnihkoli sprememb. Tak izkupiček je sicer pričakovan. Ne glede na to, da politična telesa Evropske unije članicam diktirajo marsikatere direktive, uredbe in smernice ter da je suverenost držav znotraj bloka vprašljiva, Evropska komisija ne more neposredno poseči v zakonodajo suverenih držav. Tako ne more prisiliti Malte, da legalizira splav, ali Poljske, ki splav dopušča le v primeru ogroženosti zdravja oziroma življenja matere ter incesta in posilstva, da razrahlja te pogoje. Res je, da pobuda omogoča, da bo splav vseeno lažje dostopen za ženske, ki bodo zdaj lahko odšle v sosednjo članico Evropske unije in tam opravile poseg. Drži, to bo omogočilo dostop do umetne prekinitve nosečnosti za nekatere posameznice. Specifično za predstavnice srednjega oziroma višjega srednjega razreda, ki že zdaj niso imele večjih težav z dostopom do posega.
Te posameznice, na primer s Poljske, bodo lahko v službi vzele tri dni dopusta ali celo bolniške odsotnosti in se odpravile na poseg na Češko, kjer je splav dovoljen do 12. tedna nosečnosti za češke državljanke in državljanke držav Evropske unije. Kaj pa to pomeni za delavko s Poljske ali še huje z Malte? Pobuda namreč njenemu glasu ni omogočila, da bi izražal njeno izbiro. Delavka, ki bi splav opravila v drugi državi, si ne more mirno vzeti dopusta in svoje delo zapustiti za tri dni. Zanjo potovanje v drugo državo pomeni večji finančni izdatek, ki si ga pogosto ne more zagotoviti. Podobno je s kmeticami, ki bodo težko pojasnile svoj izostanek od dela, zlasti družinskim članom, s katerimi navadno delajo.
To velik del žensk v državah Evropske unije potisne v enega od naslednjih scenarijev: od delodajalca ne morejo izpogajati izostanka, vseeno se odpravijo na poseg, a to pomeni, da jih odpustijo z delovnega mesta ali pa jih zaradi neposlušnosti doletijo finančne sankcije ali drugi pritiski. Morda jim delodajalec pusti kakšen dan dopusta, a ne toliko, kot bi jih posameznica potrebovala za potovanje, poseg in okrevanje. Tako se je primorana na delo vrniti prezgodaj in tvegati resne zdravstvene težave, za katere si zaradi položaja na delovnem mestu ne bo mogla ponovno zagotoviti bolniške odsotnosti. Nenazadnje je morda prav zato, ker si ne more zagotoviti odhoda v tujino, poseg prisiljena izvesti nelegalno in ponovno tvegati svoje zdravje ali pa imeti otroka, ki ga ne želi ali ne more imeti. Tako pa tvega poslabšanje svojega mentalnega zdravja in poglobi svojo revščino.
Splav je v svoji biti razredno vprašanje, saj je njegova dostopnost vezana na to, kateri razredni skupini pripadamo. Kakršnakoli obravnava pravice do splava, ki ne izhaja iz razredne analize in deluje v okvirih kapitalističnega sistema, ni zgolj brezpredmetna in kontraproduktivna, ampak v veliki meri škodljiva. Kapitalizem, ki vedno sodeluje v vzajemnem partnerstvu z liberalistično logiko, namreč deluje na lažni premisi svobodnih ljudi in trga, na katerega se ljudje vključujejo. Zato v kapitalističnem sistemu potrebujemo človekove pravice oziroma pravice belih moških višjega srednjega razreda, ki naprej ustvarjajo zablodo, da smo ljudje svobodni. Kapitalizma in njegovih gonilnih akterjev namreč ne zanima, kako živi delavstvo, dokler se to reproducira in pri življenju ohranja stalen vir delovne sile.
Kapitalizem in njegov podaljšek liberalizem tako ugrabita feministični boj, kar se zrcali prav v pobudi, kakršna je Moj glas, moja izbira. Kakršnokoli feministično udejstvovanje reducirajo na promocijske slogane na infografikah, medtem ko niso kritične do dejanske protislovnosti trenutnega sistema. Promoviranje pobude, češ da bomo s podporo pobudi zagotovili dostopen in varen splav, je v najboljšem primeru zavajajoča, v resnici pa organizacije in večji del levo-liberalne družbe zaslepi do te mere, da z bojem za reproduktivne pravice ne nadaljujejo, rekoč, saj smo že zmagali.
Tako argument, da je pobuda, tudi če ne spreminja veliko, vseeno dobra, saj gre za dober namen, ne pije vode. Gre namreč zgolj in izključno za pranje vesti malomeščank, ki s pobudami bijejo bitko za pravice vseh žensk. Podobno kot malomeščanske srajce z zero waste logiko rešujejo podnebno krizo, brez pravega zavedanja, da ta najbolj ogroža koloniziran delavski razred, ki je prisiljen v delo, ki dodatno prispeva k okoljski krizi, saj nimajo možnosti za izstop iz tega začaranega kroga. Malomeščanske feministke in feministi so namreč popolnoma odtujeni od težav in položaja delavk, zato njihovih problemov sploh ne opazijo, prav tako ne vidijo, da jih ne nagovarja pobuda Moj glas, moja izbira.
Partikularnost boja, kakršna se zrcali v omenjeni pobudi, nadalje ustvarja prepad med delavkami na eni strani ter na drugi buržujkami in malomeščankami, ki so kapitalistični sistem in liberalno logiko ponotranjile do te mere, da se ne menijo za dejanske pravice, saj so v njih v celoti odtujene. Feministične organizacije in pobude tako v svoji zblojeni liberalistični ideologiji nikakor ne bijejo boja za ženske pravice, temveč se znotraj sistema ukvarjajo le z iskanjem navideznih razlogov za smotrnost svojega delovanja in prodajanja trendi mercha.
Dodaj komentar
Komentiraj