Dan za revizionizem
Minil je še en dan upora proti okupatorju, nekdaj znan kot dan Osvobodilne fronte. Saj bi rekli, sretno svima, koji slave, ampak ne slavimo. Samo dela prosti smo. In še to samo v teoriji. Nobena tradicija nažiranja in opijanja se ni vzpostavila ob tem prazniku. Ta praznik je prinesel en spodoben koncert, tisti, na katerem je Alenka Bratušek pela »evviva il comunismo e libertà.«. Nato je trajalo kakih deset let, da je predvsem za upokojensko publiko začela koncertirati Svetlana Makarovič. Do letos se je še ona nanosila rdeče zvezde. Razen obveznostnih državnih proslav pri nekem spomeniku nekje bogu za hrbtom, letos v Brežicah, ni obeleževanja simboličnega datuma in še ta prispevek pripravljamo na silo. Ampak mogoče je za vse, ki bi iz ideoloških razlogov drugače z veseljem slavili partizane, tako celo bolje. Bi imeli radi tankovske parade po zgledu ruskega dneva zmage? Preden sploh začnemo naštevati, zakaj današnjemu povprečnemu levoidu to ne bi smelo biti všeč, vsaj ne, dokler so naše Patrie v Natu, lahko razpravo zaključimo s tem, da slovenska vojska za tako militaristično onaniranje itak ni primerna, ker nima česa pokazati. Bi potem raje spremljali še več obveznostnih državnih proslav in poslušali, kaj recitira njeno visočanstvo predsednica republike?
Tudi tega je bolje ne gledati. Ob spremljanju teh proslav se nam niti ni treba ves čas zavedati, kaj sploh proslavljamo. Na odru se pojavi par ljudi, ki so slučajno na pravem položaju, da po dolžnosti pridejo odigrat buzzword tetris. Govor sestavijo iz istega liberalnega izrazoslovja o vrednotah ter vselej »temeljnih« pravicah pa vedno »osnovnih« potrebah po nedefiniranem dostojanstvu, svobodi in solidarnosti, ki jih ni v sobi z nami. Ko se zavejo datuma, pristavijo še, da bi brez partizanov danes govorili nemško, kar je res usoda hujša od Auschwitza. Predhodnica Zorana Stevanovića na mestu predsednika državnega zbora je vsaj poskusila zapeti pesem o svobodi, da je zares odmevala preko logov in gozdov do vseh slovenskih tlačenih domov, čeprav poslušalstvo pri njenem posluhu ni imelo razlogov za navdušenje.
Kolikor je mogoče iztisniti vsebine iz teh govorov, lahko prepoznamo v njih liberalni revizionizem druge svetovne vojne. Ta za razliko od čisto reakcionarne diskreditacije partizanov poskuša rešiti identiteto kapitalistične države pred njeno komunistično zgodovino. Partizani so samo še borci proti okupatorju in nič drugega, samo tako se jih lahko ponovno legitimira po intervenciji apologetov domobranstva. Če revizionisti že priznajo, da je obstajala komunistična partija, pa to nima veze z motivacijami borcev, ki so se čistega, z boljševizmom neomadeževanega srca bojevali samo za domovino, kot za skoraj stoletje nazaj telepatsko ugotavljajo. Če drugače ne gre, ustvarjajo raločevanje »med odporniškim bojem in političnim sistemom, ki se je po vojni vzpostavil«. In motivacije partizanov pojasnjujejo z modernimi buzzwordi o obrambi lastne identitete. Vse ostalo lahko odpravimo kot »leva skretanja« (čeprav ne nujno s tem izrazom).
Tako je predsednica letos podučila vse, ki se jim jo je dalo poslušati, da »Na ta dan ne slavimo ideologije. Slavimo pogum. Ne slavimo oblasti. Slavimo intimno odločitev posameznika, da se zaradi ljubezni do domovine in rojakov upre krivici.« Konec citata. Komunizem partizanov je izbrisan. Misel, da je svoboda kakorkoli odvisna od oblike oblasti, ali pa da so predstave o svobodi vsaj malo odvisne od ideologije, tudi. Pred leti se je Nataša Pirc Musar na ta praznik celo domislila, da je bil upor proti okupatorju stvar sodelovanja vseh družbenih slojev. Vsa nakladanja o komunistični revoluciji in razrednem sovraštvu so torej brezpredmetna. Spakirajte, apologeti domobranstva, dovolj je bilo bojev z mlini na veter. Kolikor poudarjanje patriotizma temelji na realnosti, bi lahko bilo celo podlaga za kakšno komunistično kritiko »narodoosvobodilnega« boja in, recimo temu, nacionalističnih desnih skretanj. Lahko bi se vprašali, zakaj so tudi vodstvo revolucionarne partije zmotila tako imenovana »leva skretanja«. (Morda bi takšen levi revizionizem odkril revolucionarnost posameznikov v partizanih in domoljubno meščanskost partije.) Tako pa liberalni revizionizem malo poveže leve in desne zgodovinarje ter ljubiteljske zgodovinarje v skupni boj, ljudsko fronto, če hočete, za dokazovanje revolucionarnosti narodoosvobodilnega boja. Ne, slovenski fantje in dekleta so šli v partizane tudi zaradi želje po boljšem življenju v komunizmu, ne le iz ljubezni do domovine!
Desničarsko bojkotiranje praznika komunističnih partizanov je za njihove samooklicane naslednike v socialističnih bralnih krožkih pravzaprav boljše, si ga vsaj nihče drug ne prisvaja in ne revidira. Naj ga naslednja vlada kar ukine in vzpostavi iskren odnos Republike Slovenije do praznovanja upora proti okupatorju in vsemu, kar ta država predstavlja, razen nacionalističnih desnih skretanj. Bo že našla kak drug datum iz leta 1991 za nadomestni dela prost dan. Mi, ki bi nosili rdečo zvezdo, pa praznujmo po svoje. Če lahko funkcionira noč čarovnic kot neuradni dan za alkohol, naj bo to še dan Osvobodilne fronte.
Dodaj komentar
Komentiraj