Evo za barikadami
Bolivijski zunanji minister Fernando Aramayo in notranji minister Marco Oviedo sta februarja za bolivijske medije ločeno potrdila, da je ameriški Urad za boj proti drogam, poznan kot DEA, ponovno začel delovati v Boliviji. To je prvi večji rušilni napad na dosežke prejšnjih vlad stranke Gibanje za socializem. Urad je leta 2008 izgnal takratni predsednik Evo Morales, toda različna krila njegove skoraj 20 let vladajoče stranke so se v zadnjem letu in pol dobesedno stepla med sabo in kar je od stranke ostalo, je na tako predsedniških kot parlamentarnih volitvah propadlo. Oblast je po volitvah prevzel desničar Rodrigo Paz iz Krščanskodemokratske stranke, ki se je na volitve podal s sloganom »Kapitalizem za vse, ne le za peščico«.
Predprejšnji predsednik Evo Morales pa je pet dni po ameriški ugrabitvi venezuelskega predsednika Nicolása Madura in hkrati z začetkom preletov helikopterjev Urada za boj proti drogam nad provinco Chapare za mesec in pol izginil iz javnosti. Ponovno se je pojavil v četrtek, 19. februarja, na predstavitvi kandidatov svoje nove stranke, imenovane Vračamo se k uboganju ljudstva, po špansko Estamos Volviendo Obedeciendo al Pueblo, krajše EVO Pueblo, za regionalne volitve.
V več kot enem mesecu umika iz javnosti se je celo prenehal javljati na svojem nedeljskem programu Evo Pueblo – vodja raje na sindikalnem radiu Kawsachun Coca. Namesto tega je Evo, kot sam sebe rad naziva v tretji osebi, iz svojega skrivališča tvital o pevcu Bad Bunnyju, odstavljenem perujskem predsedniku Joséju Jeríju in antiimperializmu. Njegovo izginotje je sprožilo špekulacije, ki so jih širili predvsem desničarski parlamentarci, da je spet pobegnil v Mehiko, kakor po državnem udaru leta 2019. Evo je na predstavitvi kandidatov zatrdil, da je bil samo bolan.
Morales tako ostaja pod zaščito sindikatov pridelovalcev koke, znanih kot cocalerosi, v mestu Lauca Eñe. Tja se je zabarikadiral konec oktobra 2024 in se tako izognil aretaciji zaradi obtožbe, da je imel otroka z mladoletnico. Preiskavo je državno tožilstvo sprožilo leta 2020 med pučistično vladavino, nalog za aretacijo pa je izdalo javno tožilstvo v Tariji v začetku predlanskega oktobra.
Policija se je od takrat večkrat poskusila prebiti do Moralesa, kar pa so ji Moralesu zvesti sindikati preprečevali z blokado cest v provinco, predvsem na mostovih in prelazih. Policijski poskusi deblokade cest so se končali z nekaj aretacijami sindikalistov in več ranjenimi policisti, na katere so člani sindikatov med drugim metali dinamit.
Poskusi aretacije so sledili protestnemu pohodu na prestolnico La Paz, ki ga je mesec pred tem vodil Morales, uradno zaradi gospodarske krize, za katero je okrivil predsednika Luísa Arceja. Med Moralesom in Arcejem je v tem času potekal tudi spor glede vodstva stranke in kandidature na predsedniških volitvah, čemur sta se morala na koncu oba odpovedati. Iz province Chapare, severnega dela departmaja Cochabamba z istoimenskim mestom, kjer je bil kongres evističnega krila stranke Gibanje za socializem, so sindikati po začetku protestov proti vladi predsednika Arceja policijo za tri mesece izgnali. S tem so sindikati ponovili svojo reakcijo na vojaški udar leta 2019. Mimogrede, takrat so po izgonu policije iz province ob cestah obesili še lutke z napisi »policaj odkrit – policaj linčan«.
K Moralesovemu skritju je poleg nevarnosti aretacije pripomogel poskus atentata med enim od protestov. Za naročilo antentata je obtožil vlado takratnega predsednika Arceja. V odziv na poskus atentata so Moralesu zvesti sindikati pridelovalcev koke zasedli tri vojašnice v provinci Chapare in pri tem kot talce zajeli vsaj dvesto vojakov in civilistov.
Od takrat oboroženi člani sindikatov dežurajo pred Moralesovim zatočiščem v mestu Lauca Eñe. Kako se je Morales tam zabarikadiral, opiše Thomas Grisaffi, profesor človeške geografije na Univerzi v St. Gallenu.
Iz opisanega je jasno, da ima nekdanji bolivijski predsednik še vedno na svoji strani zvesto in močno sindikalno gibanje, sposobno upiranja državnim represivnim organom. Način mobiliziacije »vojakov« v teh sindikatih predstavi sogovorec.
Medtem ko se je Evo skrival, so sindikati, sicer pod vodstvom Bolivijske delavske centrale, v kateri prevladuje sindikat rudarjev, izvajali blokade cest zaradi konec decembra sprejetega vladnega odloka, ki razglaša izredne razmere v gospodarstvu zaradi inflacije in pomanjkanja goriva. Odlok med drugim ukinja subvencije za gorivo in uvaja privatizacijo naravnih surovin. Sindikati so v času Moralesovega izginotja protestirali tudi proti predlaganemu zakonu o prepovedi cestnih blokad, s katerim želi vlada kriminalizirati eno od taktik, s katerimi sindikalisti v Boliviji uveljavljajo svoje zahteve. Blokad so se najprej posluževali rudarji, v devetdesetih pa so taktiko prevzeli tudi kmečki sindikati, vključno s cocalerosi. Prav sposobnost blokiranja cest je tudi glavni vir moči sindikatov cocalerosov, ki ščitijo nekdanjega predsednika, pojasnjuje sogovornik.
Provinca Chapare, od koder izvirajo opisani sindikati, leži v središču države in predstavlja severni del regije Cochabamba. Obsega 13 tisoč kvadratnih kilometrov in ima nekaj več kot 300 tisoč prebivalcev, večinoma govorcev jezika Quechua. Glavni način preživljanja prebivalstva je pridelava koke. Do odprtja prelaza v petdesetih letih prejšnjega stoletja v tropski gozd, ki so ga prej zapirale gore, je bila provinca večinoma nenaseljena. Potek naseljevanja regije predstavi Grisaffi.
Kmetje so v Chapare prišli pred državo. Razdeljevanje zemlje med seboj so tako organizirali preko svojih sindikatov. Preko sindikatov so sčasoma vzpostavili tudi javne ustanove, kot so šole in bolnišnice, ter celo milico s preprostim orožjem. Sindikati organizirajo tudi javna dela. V mestih in večjih vaseh si lastijo in upravljajo s tržnico za trgovanje s koko, ki jo je v Chaparu zasadila večina prišlekov. Sindikati pridelovalcev koke so tako postali de facto država v Chaparu.
Tudi po vzpostavitvi državnih institucij v regiji sindikalna prevlada nad družbeno organizacijo ostaja. Uradne institucije delujejo kot njihov podaljšek. Na primer, župani v Chaparu so dejansko izvoljeni na sindikalnih sestankih, občinske volitve pa sledijo zgolj kot formalnost, saj člani potem glasujejo v skladu z dogovorom. Pred volitvami lahko znotraj sindikata poteka celo generalka, na kateri se člani prepričajo, kako oddati veljavno glasovnico in katero ime na lističu obkrožiti, da ne bi kdo od slabše pismenih članov glasoval narobe. V nekaterih primerih sindikati državo popolnoma zaobidejo. V okviru sindikata tako lokalna skupnost izvoli šerifa, ki skupaj s prostovoljci namesto pogojno tolerirane policije opravlja patrulje v kraju. Sindikalni sestanki služijo tudi reševanju sporov namesto sodišč, na primer v postopkih ločitve ali dedovanja, v zemljiških sporih, razsojajo med drugim tudi o tožbah zaradi nasilja v družini. Članstvo v sindikatu je še vedno pogoj za pridobitev zemlje v provinci.
Navznoter so sindikati načeloma organizirani kot konsenzna demokracija. Odločitve sindikati sprejemajo na mesečnih za javnost zaprtih sestankih članstva, na katerih je udeležba obvezna. Po doseženem konsenzu pa sindikati odločitve strogo uveljavljajo s sredstvi prisile, ki poleg glob vključujejo družbenokoristno delo, telesne kazni, odvzem pravice do pridelovanja koke in prisilno prodajo zemlje, kar lahko pomeni izgon iz Chapara.
Uradno članstvo sindikatov sestavljajo predvsem moške glave družin, ki so tudi lastniki zemlje. Nekateri zaposlujejo delavce, ki se lahko na sindikalnih sestankih pojavijo v njihovem imenu. Včlanitev v sindikat poteka po poznanstvih. Novi člani so praviloma sorodniki ali prijatelji starih članov. Na ta način se izognejo infiltratorjem. Okrog tisoč sindikatov, združenih v šest federacij, ima skoraj 50 tisoč članov, ki predstavljajo približno toliko družin. Ženska manjšina poroča, da je na sestankih deležna mansplaininga in neupoštevanja. Poleg tega na sestankih moški praviloma sedijo na klopeh, ženske pa na tleh. Za moški šovinizem nekoliko kompenzirajo s paralelnimi ženskimi sveti in organizacijami znotraj federacij. Posebnih ženskih sindikatov, osnovne enote znotraj sindikalnih federacij, še vedno ni.
Sindikati imajo voljene šefe, ki morajo izvajati na sestankih konsenzno sprejete odločitve članov in voditi sindikalne akcije. Volitve vodstva, ki na nivoju federacij potekajo enkrat na dve leti, na nivoju sindikatov pa enkrat letno, so prevzete od rudarjev, ki so v Chapare migrirali v osemdesetih. Pred tem so se sindikati posluževali rotacij vodstva.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kmalu po prihodu rudarjev, je v Boliviji začel delovati ameriški Urad za boj proti drogam. Provinca Chapare se je militarizirala in enote militarizirane policije, ki so jih financirale in izurile Združene države, so nasilno vdirale na domačije in ročno uničevale nasade koke. Poleg tega, da so kmete pustili brez dohodka, so se represivni organi nad njimi izživljali, kar je vključevalo kraje, ustrahovanja, aretacije brez naloga, posilstva in umore.
Prej do države kolaboracionistični sindikati so se takrat začeli upirati. Pridelovanje koke ima v Andih namreč dolgo tradicijo, povezano z njeno rabo v tradicionalnih staroselskih ritualih. Iz koke andski staroselci pripravljajo tudi čaj. Žvečenje kokinih listov je značilna praksa bolivijskih fizičnih delavcev. Koka v tem primeru služi kot poživilo med delom. Predvsem pa je koka za mnogo kmetov edina ekonomsko vzdržna poljščina. Njena nezakonitost ji na tujih trgih dviguje ceno, poleg tega jo lahko žanjejo do štirikrat na leto. Razloge za ekonomsko odvisnost prebivalstva Chapara od koke podrobneje pojasni Grisaffi.
Interese od pridelovanja koke odvisnih kmetov zastopajo prej predstavljeni sindikati. Iz teh sindikatov pa prihaja Morales, ki je se je v politiko vključil prav kot vodja sindikalnega upora proti zatiranju cocalerosov.
Pripadnik ljudstva Aymara iz Orura se je v Chapare preselil konec sedemdesetih, se vključil v lokalne sindikalne strukture in se sčasoma povzpel do vodstvenih funkcij. Leta 1988 je skupščina federacije Tropico, največje od šestih sindikalnih federacij, Moralesa izvolila za izvršnega sekretarja, torej vodjo federacije. Pod Moralesom so se taktike in zahteve sindikatov radikalizirale. Zahtevali so konec izkoreninjanja koke, spremembe antinarkotične zakonodaje in demilitarizacijo Chapara. Sindikati so začeli z zasedbami trgov in blokiranjem cest. Ustanovili so tudi straže, oborožene s starimi puškami iz vojne za Chaco in doma narejenimi minami. Njihova vloga je bila predvsem odvračevalna, dejanski spopadi z represivnimi organi so bili redki. Morales je takrat začel s protestnimi pohodi na prestolnico. Vzpon Moralesa v sindikatih povzame sogovorec.
Leto po prevzemu vodenja največje sindikalne federacije je Evo podprl ustanovitev parlamentarnega krila šestih federacij kot alternativo gverilskemu uporu. Leta 1995 je kongres Združene sindikalne federacije kmečkih delavcev izglasoval ustanovitev stranke. Organizacijo, ki so jo takrat ustanovili, so definirali kot »politični instrument« ljudskega gibanja. Razumeli so jo kot podrejen podaljšek sindikatov v parlamentarni politiki. Sprva so politični instrument poimenovali Skupščina za suverenost ljudstev. Končno ime Gibanje za socializem s kratico MAS so si nadeli potem, ko se je Morales za prevzem imena dogovoril z voditeljem propadle falangistične stranke, ki je to ime že registrirala, saj je registracijo Skupščine nacionalna volilna komisija zavračala.
Na parlamentarnih volitvah leta 2005 po vstaji sindikatov proti privatizaciji zemeljskega plina in odstopu predsednika Carlosa Mese je Gibanje za socializem prvič osvojilo večino, Morales pa je z njim zmagal na predsedniških volitvah. Dan pred predsedniško inavguracijo je bil ceremonialno okronan še za Apu Mallkuja, oziroma kralja staroselske skupnosti Aymara, katere pripadnik je.
Tudi po prevzemu predsedstva in kraljestva je ostal generalni sekretar šestih federacij. To bi glede na načela organizacije sindikalnih federacij vsaj v teoriji moralo pomeniti njegovo podrejenost željam cocalerosov. Politiko do koke, ki jo je nato vodil kot vodja političnega instrumenta sindikatov, predstavi Grisaffi.
Poleg omejene legalizacije koke je vlada tudi spodbujala kmete k razvoju drugih poljščin, česar se je lotila bolj realistično kot prejšnje desničarske vlade, ki so sodelovale z ameriškim Uradom za boj proti drogam.
Moralesovo politiko do koke in kokaina lahko torej razumemo kot iskanje ravnotežja med interesi svoje baze, ki ga je pripeljala na oblast, in potrebi po prilagajanju državnemu in mednarodnemu sistemu po vstopu v parlamentarno politiko. To se je kazalo tudi v spremembi retorike gibanja. Ta je koko začela legitimirati identitetno, kot tradicijo staroselskih ljudstev, pomembno za njihov način življenja in rituale, namesto da bi še naprej koko zagovarjali z vidika razreda kot vir preživetja kmetov in zaradi njene specifične rabe med delavci. Zaradi navezovanja na staroselsko nacionalno identiteto in navzkrižja z zahtevami Združenih držav je legalizacija koke v času vladavine Eva Moralesa postala vprašanje suverenosti in dekolonizacije Bolivije. Sogovorec ocenjuje, da je bila Moralesova politika legalizacije in nadzora koke uspešna, čeprav so nadzor v Chaparu izvajali sindikati pridelovalcev sami.
V času vladanja stranke MAS se je razmerje moči med njo in sindikalnimi federacijami začelo obračati in sindikati so postali bolj podrejeni Moralesu osebno. Pomenljiv incident se je zgodil leta 2015, ko je Moralesu uspelo nastaviti lastnega kandidata za župana mesta Shinahota, kljub nasprotovanju 500 cocalerosov, ki so takratnega predsednika za nekaj ur celo zaprli v lokalni štab sindikata. Del disidentskih sindikalistov je nato ustanovil lastno stranko za volitve. Vodstvo šestih federacij se je postavilo na stran predsednika države proti bazi. Voditelje punta je vodstvo iz sindikata izključilo in jim uničilo nasade koke, policija pa jih je aretirala zaradi ogrožanja življenja predsednika. Glede na govorice je Morales voditeljem federacij obljubil državne službe, če se postavijo na njegovo stran. Člani sindikatov so večinoma verjeli, da je pogojevanje državnih služb in funkcij glavno sredstvo vlade za podrejanje sindikalnih voditeljev. Ta podrejenost se je kazala tudi v organizaciji shodov v podporo zakonodajnim predlogom vlade, seveda z obvezno udeležbo, kar je spodkopalo zaupanje v instrumentalnost Gibanja za socializem.
Moralesova vladavina se je končala z vojaškim udarom po njegovi zmagi na predsedniških volitvah 2019, ko je prvič iskal luknje v ustavni omejitvi mandatov. Po udaru je oblast prevzela desničarka Jeanine Áñez, ki je pod stavkami in blokadami zdržala enajst mesecev. Na volitvah, ki so sledile padcu pučistke, je namesto izgnanega Moralesa kandidiral njegov protežiranec in nekdanji minister za gospodarstvo Luís Arce. Morales se je po Arcejevi izvolitvi vrnil iz izgnanstva v Mehiki in z novoizvoljenim predsednikom začel spor glede vodenja stranke in kandidature na naslednjih predsedniških volitvah.
Morales je trdil, da ustava omejuje zaporedno število mandatov, ne pa skupno število, kar bi mu po pavzi enega mandata omogočilo zakonito ponovno kandidaturo. Ustavno sodišče je decembra 2024 dokončno odločilo, da ustava omejuje skupno število mandatov. Morales je bil za predsednika pred tem izvoljen trikrat oziroma dvakrat, če začnemo štetje po sprejetju sedanje ustave. Spor je vrhunec dosegel z na začetku omenjenimi protestnimi pohodi Moralesu zvestih sindikalistov na La Paz in poskusi aretacije Moralesa, zaradi česar se je zabarikadiral v Lauci Eñe. Marca 2025, ko ni več računal na ponovni prevzem vodenja MAS-a, je začel ustanavljati novo stranko EVO Pueblo.
Pred volitvami se je od MAS-a odcepilo še tretje krilo, katerega vodstvo je prevzel Andrónico Rodriguez, podpredsednik šestih federacij v času Moralesovega vladanja in predsednik senata v času vlade predsednika Arceja. V sporu med Moralesom in Arcejem se je pridružil evističnemu krilu Gibanja za socializem in avgusta lani kandidiral na predsedniških volitvah. Rodriguez je pred volitvami ustanovil svojo stranko Ljudsko zavezništvo, ampak ni pridobil Moralesove podpore. Še huje, Morales ga je razglasil za izdajalca in skupaj s sindikati volivce pozval k oddaji neveljavnih glasovnic z namenom delegitimacije katere koli naslednje vlade brez preganjanega Moralesa.
Neveljavnih je bilo nato 20 odstotkov oddanih glasovnic, kar je približno štirikrat toliko kot na prejšnjih volitvah. Tako Rodriguez kot takratni notranji minister Eduardo del Castillo, ki je z Arcejevo podporo predstavljal stranko MAS, sta izpadla v prvem krogu. V drugem krogu novembra sta se pomerila dva desničarja – Jorge Quiroga in končni zmagovalec Rodrigo Paz.
Po volitvah se je Arce, ki je od kandidature odstopil, umaknil iz politike in ponovno začel predavati na Ekonomski fakulteti Universidad Mayor de San Andrés. Toda zaporna kazen po nastopu nove vlade grozi tudi njemu, in sicer šest let zaradi poneverbe javnih sredstev. Glede na obtožnico, ki jo je vložilo generalno državno tožilstvo, si je Arce med letoma 2006 in 2019 kot minister prisvajal sredstva iz Sklada za razvoj staroselskih kmetov in porabljal denar za osebne potrebe. Za razliko od Moralesa se je že znašel v priporu. Policija ga je aretirala v prvi polovici decembra.
Vladavina političnega instrumenta sindikatov cocalerosov se je tako končala. Nad ruševinami razpadle stranke se je vzpela vlada krščanskodemokratskega Rodriga Paza. Ta vlada za razliko od prehodnice ne vključuje nobenih predstavnikov staroselskih organizacij ali kmečkih in delavskih sindikatov. Poleg drugih dejanj udinjanja Združenim državam, kot je ponovna vzpostavitev diplomatskih odnosov z Izraelom, prekinjenih leta 2023, je izvedla tudi obrat v politiki do koke. Kmalu po nastopu je vlada v državo ponovno povabila ameriški Urad za boj proti drogam, s čimer neposredno napada interese cocalerosov. Droni in helikopterji ameriške agencije so januarja začeli preletavati Chapare.
Ministrstvo za družbeno zaščito in kontrolirane substance je klicanje ameriškega urada, ki ima v Boliviji krvavo preteklost, upravičilo s trditvijo, da je več kot 90 odstotkov koke, pridelane v Chaparu, namenjene proizvodnji kokaina. Nelegalna produkcija kokaina v Chaparu je v zadnjih desetih letih sicer narasla in predstavlja 15 odstotkov svetovne proizvodnje kokaina. To je po različnih ocenah med 140 milijonov in 312 milijonov gramov kokaina na leto. Po mnenju sogovorca je obrat v nelegalno proizvodnjo kokaina posledica povečevanja nezaupanja v vlado od Arcejevega predsedovanja. DEA lahko razmere le poslabša.
Po propadu stranke Gibanje za socializem in vrnitvi desnice na oblast, z njo pa vrnitvi ameriškega protikokainskega imperializma, se je Evo prisiljen vrniti k svojim sindikalističnim koreninam. Zdaj, po skoraj dvajsetih letih vladavine svojega političnega instrumenta, cocalerosi z Moralesom na čelu za barikadami čakajo na protinapad kompradorske desnice. In izza barikad lahko v jeziku Quechua še naprej vzklikajo:
Kawsachun koka! Wañuchun yankis!
Živela koka! Smrt Yankeejem!
Južno hemisfero je pripravil Matej, tehnicirala je Robbie, lektorirala je Mija, brali sva Premica in Živa.
Dodaj komentar
Komentiraj