Maja in junija bomo v oddaji Tu pa tam brali odlomke iz del predstavnikov literarnih tokov, ki povezujejo raznolike avtorske poetike čeških romanopisk in romanopiscev zadnjih nekaj let. Češka literatura bo letos tudi v ospredju frankfurtskega knjižnega sejma, na katerem se predstavlja pod geslom »Češka – država ob obali«, saj je Shakespeare v svoji Zimski pravljici češke dežele zmotno umestil ob morje. 

Češki literarni kritik in urednik Kryštof Eder v romanopisju od leta 2020 prepoznava nekaj linij, vendar nikakor niso ostro zamejene, prav tako pa ne zajemajo vsega proznega ustvarjanja. Nekatere linije sovpadajo s trendi evropske in svetovne literature, kot je avtofikcija, druge češko literaturo zaznamujejo vsaj zadnjih 25 let ali že vse od žametne revolucije leta 1989. Takšna je tudi linija, ki jo spoznavamo danes – zgodovinska snov. Z usodo malega človeka v velikih zgodovinskih trenutkih se denimo ukvarjajo avtorice Kateřina Tučková, Alena Mornštajnová, Radka Denemarková in Karin Lednická.

Takšni avtorji in avtorice pogosto tematizirajo družbene travme. Primer je druga svetovna vojna, v sodobni češki literaturi največkrat predstavljena s stališča judov ali sudetskih Nemcev, ki so jih po vojni z Beneševimi dekreti izgnali, v Sudete pa naselili Čehe od drugod. Obravnavajo tudi komunistični režim in sovjetsko okupacijo, pri čemer jih ne zanimajo nujno zgodovinske osebnosti, temveč pripovedi iz intime, ki jih zaznamuje duh časa. Kot delno spregledano obdobje Eder navaja divji zahod kapitalističnih devetdesetih, ki ga tematizira denimo češko-romski pisatelj Patrik Banga. 

Toda niso vse zgodovinske pripovedi tako realistične. Pred dvema letoma izdana uspešnica Letnice oziroma Binkošti Miroslava Hlauča pa o prelomu 19. in 20. stoletja in prihodu nove dobe v pravljično češko vas pripoveduje s postopki, ki spominjajo na magični realizem. Hlaučo se po Edru pridružuje skupini starejših avtorjev, ki jih nekateri označujejo za postmoderniste, četudi ta oznaka ni vedno primerna. Zanje je značilno več eksperimentiranja s formo in jezikom ter vračanje k mitom, pravljicam. V slovenščini lahko berete denimo Michala Ajvaza, Jiříja Kratochvila ali Jáchyma Topola, lahko pa vam prišepnemo še, da so tudi pravice za slovenski prevod Hlaučevega romana že prodane.

Kako se med različne pristope k literarni obravnavi preteklosti umešča roman Sveta, drugi roman pisateljice in scenaristke Sáre Zeithammerove, ki je izšel lani in ga pobliže spoznavamo danes? Pisava je bolj realistična in slogovno dodelana, roman z nezanesljivo pripovedovalko pa vendarle vključuje tudi nekatere citate iz resničnega tiska dogajalnega časa romana. Sveta namreč temelji na resnični zgodbi Kristine Riglove, ki se ji je konec 19. stoletja v majhnem kraju ob češko-poljski meji večkrat prikazala Devica Marija, nato pa se je zapletla v sodni proces in ga preživela. Čeprav navedki iz resničnega tiska vzbujajo občutek zgodovinske natančnosti, ima Kristina oziroma Krista v romanu drug priimek in tudi drugačno usodo, ki jo spoznamo takoj na začetku romana in v današnjem odlomku. Zeithammerová je s tem romanom tako bližje prej omenjenim avtoricam, ki pišejo bolj realistično, vendar protagonistki njenega romana nista ujeti v nek čas velike zgodovine, kot je druga svetovna vojna. Raje kot na zgodovinsko verodostojnost in prikaz določenega vélikega dogodka se osredotoča na posamezen primer, ki kaže na splošnejši položaj ženske v tistem obdobju pod pritiskom družbenih pričakovanj patriarhata in vpliva cerkve ter prevprašuje, do kam sežeta vera in medsebojno zaupanje matere in hčere. Z drugimi češkimi avtoricami zgodovinske proze pa jo povezuje tudi izpostavljanje položaja žensk, toda pri Zeithammerovi ne v vojni ali totalitarizmu, temveč v nasploh patriarhalni in verni družbi. 

Sára Zeithammerová se v svojem prvem romanu z naslovom Stehy ali Šivi sicer ni podala v preteklost, se je pa z zgodovino ukvarjala, ko je pisala scenarij za adaptacijo zgodovinskega romana Hana že omenjene pisateljice Alene Mornštajnove. Morda jo je prav to spodbudilo k pisanju Kristine zgodbe v romanu Sveta.

Čeprav marsičesa v romanu zaradi prevpraševanja čudežnega ne izvemo, lahko zgodbo na kratko orišemo. Štirinajstletni Kristini oziroma Kristi naj bi se v gozdu večkrat prikazala Devica Marija in kmalu se v mali kraj zgrinjajo trume romarjev, pa tudi novinarjev, skeptikov, obtoževalcev. Toda Krista ni pripovedovalka, njenega notranjega sveta ne spoznamo in tako ne moremo izvedeti, ali se je čudež res zgodil. Pripoved tako spoznavamo skozi nezanesljive oči njene mame, ovdovele krčmarice Aloisije, ki niha med tem, ali bi poslušala razum ali verjela svoji hčeri, obenem pa vse dogajanje po dolgem času v krčmo pripelje stranke. Razplet zgodbe spoznamo takoj na začetku romana, ki ga boste slišali danes, preostanek pa se ukvarja s tem, kaj vse se je zgodilo vmes, kdo je Kristi verjel in kdo ne, kako sta se s tem soočali mama in njuna okolica. 

V nadaljevanju romana spremljamo Aloisijo, ki se sooča s prihodom ljudi, izgradnjo kapelice, novinarskimi obrekovanji in tudi sojenjem Kristini zaradi domnevnega umora dekle in prijateljice Anežke. Čeprav spominja na čarovniške procese stoletij pred tem, pa se v drugi polovici roman prelevi v sodobnejšo sodno dramo.

Avtorica nas v temo položaja Kriste in njene mame vpelje z nekaj citati resničnih žensk 19. stoletja. Pisateljica Božena Němcová tako pravi: »Duh izgublja moč, ko ga teži skrb za vsakdanji kruh.« Anna Bourgesová pa: »Ženska je moškemu kot ključ za klet. Tam mora zgolj viseti na žebljičku tudi ves teden, toda mora biti vedno na voljo.« S takšno miselnostjo se podajamo v roman Sáre Zeithammerove.

1889

1881

O čudežu v gozdu pripovedovalka dvomi, kar načenja njen odnos s hčerjo, ves čas pa se spopada s pritiski družbe kot vdova, mama in krčmarica. Zeithammerová se nadnaravnega loti racionalno, a ne poda končnega odgovora, temveč jo bolj zanima, kako je to vplivalo na Kristo in njeno mamo in kako je še bolj razgalilo položaj ženske. Njeno prozo lahko tako umestimo bližje avtoricam, ki preteklost prikazujejo realistično, vendar Sveta z osebno zgodbo ne želi povedati nečesa o nekem vélikem zgodovinskem dogodku. Čeprav smo skušali kot Kryštof Eder najnovejšo češko prozo z dogajalnim časom v preteklosti zamejiti, je jasno, da vsaka kategorizacija, sploh s tako majhnim časovnim odmikom, avtorske pisave tudi reducira. 

V prvem delu cikla najnovejše češke proze smo poslušali odlomek iz romana Sveta avtorice Sáre Zeithammerove. Čez dva tedna pa se iz zadušljivih teološko-psiholoških okvirov 19. stoletja na podeželju premaknemo v zadušljivo in manipulativno intimo v sodobni Pragi romana Avgusti Jakuba Stanjure. Odlomek je prevedel avtor oddaje Aleš, lektorirala je Katarina, tehniciral je Niña, brala pa sva Sara in Muri.

V oddaji so bile uporabljene Dvořákova Serenada za godala Op22 v izvedbi Advent Chamber Orchestra (FMA, CC BY SA) ter skladbi Dark Ambient izvajalca YuraSoop (FMA, CC BY-NC) in Clean Soul Kevina MacLeoda (FMA, CC BY-NC).

Prevod je nastal v okviru projekta Connecting Emerging Literary Artists (CELA).