Mozambiški cikel II: Lilia Momplé
V tokratnem, drugem in sklepnem delu kratkega mozambiškega cikla se bomo posvetile avtorici Lílii Momplé, rojeni leta 1935. Njen – sicer mlajši – predhodnik, Luís Bernardo Honwana, ki smo ga spoznavale prejšnjič, je prvo zbirko kratkih zgodb izdal v šestdesetih letih, Momplé, sicer socialna delavka in učiteljica, pa začne svoje pisanje objavljati v poznih osemdesetih letih. Oba obravnavana avtorja v svojih delih popisujeta vpliv kolonialistične Portugalske na življenje Mozambičank, Mozambičanov ter posledice, ki so Mozambik zaznamovale še po njegovi samostojnosti leta 1975.
V pisanju Momplé je zelo prisotna tematika vojne – mozambiška državljanska vojna med vladajočim socialističnim Frelimom, ki ga je podpirala Sovjetska zveza, in protikomunističnim Renamom, ki sta ga podpirali apartheidska Južnoafriška republika in prokolonialistična belska vlada nepriznane Rodezije, je izbruhnila leta 1977 in trajala petnajst let. Momplé v kontekstu te vojne zanimajo predvsem dediščina kolonializma, krivega za razhajanja in neenakosti med mozambiškim prebivalstvom. Obdobje tik pred vojno in med njo popisuje v romanu Neighbours ter v zbirki kratkih zgodb Oči zelene kače, v zbirki, ki jo bomo obravnavale danes, Nihče ni ubil Suhure, pa lahko beremo o času pred osamosvojitvijo.
Slog Lílie Momplé je skoraj dokumentaren – sicer izmišljeni liki prevajajo usode mozambiškega ljudstva. V njeni prvi zbirki Nihče ni ubil Suhure iz leta 1988 v šestih zgodbah, ki se odvijajo v različnih letih, skozi protagonistke, protagoniste, spremljamo prehod Mozambika iz kolonizirane države do osamosvojitvene revolucije.
Naslovna zgodba zbirke, Nihče ni ubil Suhure, se odvija leta 1970, le nekaj let pred revolucijo, v avtoričinem rojstnem mestu, Ilha de Moçambique oziroma Otok Mozambik. Razdeljena je na tri dele, prvi je pisan s perspektive kolonialističnega okrajnega upravnika, ki mu njegov služabnik priskrbi zmenek s spremljevalko – Suhuro, petnajstletnim dekletcem, ki na srečanje ni pristala. Pričaka ga privezana, s strahom v očeh. Nato smo bralke popeljane v perspektivo deklice – v drugem delu zgodbe izvemo, da je sirota, ki jo je njena babica v strahu pred grožnjami predala kolonizatorjevi slugi. V tretjem delu se srečanje med deklico in kolonizatorjem nadaljuje, on jo želi posiliti, ona pa se brani in ga močno ugrizne. On jo nato pretepe do smrti; njeno truplo služabnik odpelje k babici in ji zabiča: »Nihče ni ubil Suhure. Razumeš?« Zgodba se konča s stavkom: »Babica zelo dobro razume.«
Danes pa bomo prisluhnile zgodbi Caniço. Dogaja se leta 1945, še v času portugalske kolonialne nadvlade. Caniço je literarni portret istoimenske revne četrti glavnega mesta Mozambika, ki se je v kolonialnem času imenovalo Lourenço Marques, v čast temu portugalskemu kolonialistu. Prestolnico so leta 1976, torej leto po osamosvojitvi, preimenovali v Maputo. Ime pa seveda ni edina sled portugalskega kolonializma v sredi dvajsetega stoletja.
V tem času so v Mozambiku in Angoli veljali zakoni, ki jih je leta 1926 sprejela takratna portugalska diktatorska država in jih poznamo pod skupnim imenom Estatuto de Indigenato. V tem statutu je uzakonjen kolonialni rasizem, ki tako imenovane domorodce podreja portugalski nadvladi in belim priseljencem. Z zakoni je bil krhek status državljanstva domorodcev podrejen primerni asimilaciji. To seveda vključuje znanje kolonialnega, portugalskega jezika, kar je v skladu s takratno vsesplošno težnjo po evropeizaciji afriškega prebivalstva. Kot vidimo v zgodbi Caniço, se v času divjega kolonializma ronga in drugi bantujski jeziki govorijo le med domačini, v preostalih okoliščinah pa je portugalščina običajno edina izbira. Ta kolonialni vpliv je očiten še danes: izobrazba večinoma privilegira portugalščino.
V zgodbi se institucionalizirani rasizem kaže na več ravneh. Otroci nimajo pravice do nadaljnjega šolanja, saj jim po statutu pripada zgolj osnovna izobrazba: osnovno portugalsko opismenjevanje, krščanska vzgoja in usposabljanje za fizična dela. Ta – v nasprotju z izobrazbo kolonialnih potomcev – ne omogoča boljše zaposlitve. Segregacija v šolstvu torej utrjuje rasistično in kolonialno ideologijo države. Pripoved pa nas seznani tudi s krutostjo represivnih organov kolonialne oblasti, konkretno z nadzornikom, ki ga v Mozambiku imenujejo sipaio in je običajno domačin. Pod poveljem belih policistov vzdržuje red in izvaja nasilje nad drugimi temnopoltimi prebivalci, ta vloga pa ga postavlja višje v rasizirani hierarhiji prebivalstva.
Ostalim temnopoltim moškim se v Mozambiku torej bolj slabo piše: poleg podvrženosti nasilju – ki ga med drugim popiše tudi Honwana v zgodbi Starka iz prvega dela mozambiškega cikla – so tudi ekonomsko v slabem položaju. Da bi svoji družini zagotovili osnovne eksistenčne pogoje, mnogi opravljajo težaška dela v sosednjih državah. Denimo v rudnikih Južne Afrike, v Johannesburgu, ki ga imenujejo John. Težaška dela Mozambičanov niso bila naključna izbira posameznikov, ampak posledica organizirane politike kolonialistov, ki je suženjstvo le zamenjala za obvezno delo.
Likinjam zgodbe se ne piše nič bolje; tako sestra Aidinha v želji po begu pred obupnimi razmerami postane spolna delavka, a v povsem nereguliranih in tveganih pogojih. V kolonializmu so razmere neznosne: ni izhoda, koloniziranim pa ne preostane dosti drugega kot mučno prebijanje skozi vsakdan, dokler jih zvečer ne vzame spanec …
***
Oddajo sta pripravili Nastja in Laura. Kratko zgodbo je prevedla Laura. Lektoriral je Aleš. Brali so Tnik, Čeh in Sara. Tehnicirala je Robbie.
Dodaj komentar
Komentiraj