Dekonstrukcija spomina
Obstaja le nekaj osnovnih zgodb, vse ostalo so variacije. Ta misel, za katero ne vem, kateri avtorici jo pripisati, mi roji po glavi, odkar sem si ogledal najnovejšo uprizoritev Odmeva neizrečenih misli v koreo-režiji letošnje prejemnice nagrade Ksenije Hribar za koreografsko delo Andreje Rauch Podrzavnik. Delo slednje, ki ga poznam predvsem skozi nedavno trilogijo Kar nosim s sabo, Origami in Guba, pa je daleč od narativnega. Tisto, kar umetnica variira znotraj istih parametrov, so radikalno raznolike izpeljave na videz majhnih odločitev. Odmev neizrečenih misli je v tem smislu precej sorodno Origamiju in Gubi: od sodelovanja s soustvarjalkama in soplesalkama Katjo Legin in Bojano Robinson, do postavitve plesnih teles v prostor, ki ga sproti preobraža tehnična ekipa. Najočitnejša točka demarkacije pa je izbira prostora: medtem ko sta se Origami in Guba uprizarjali v gledaliških dvoranah, je Odmev zavzel izpraznjen filmski studio Viba.
Sprememba, ki se na prvi pogled zdi banalna, je pri Rauch Podrzavnik vse prej kot to. Odnos do prostora je v sodobnem plesu nasploh pomemben – kompozicije so ene njegovih temeljnih sredstev –, pri Rauch Podrzavnik pa je koreografska predelava prostora središčna celotnemu ustvarjalnemu procesu. Zdi se, da je delo v primarno filmskem produkcijskem prostoru botrovalo odločitvi za konkretnejše rekvizite in miselne prostore, po katerih se nova predstava odvija. To je umetniškemu raziskovanju koreografinje predalo povsem nov značaj, četudi je ohranilo veliko njegovih prepoznavnih lastnosti – prvovrstno: dekonstrukcijo.
Na temeljni in vseobsegajoč pristop do ustvarjanja predstave – dekonstrukcijo – nas opozori že sam zametek uprizoritve. Občinstvo vstopi v navidez golo dvorano, nekaj figur se že giba po njej. Šele ko se ustalimo, Rauch Podrzavnik figuri za kamero naroči, naj začne snemati. Premakne se nekaj scenskih elementov in šele tedaj tehnična ekipa v dvorano prinese stole, na katere se posedemo. Na izvedbeni ravni nas izvršitev dekonstrukcije – ubrana ekipa tehničnih delavcev pred našimi očmi spreminja fizični prostor – senzibilizira za to, kar pogosto imenujemo gledališka čarovnija. Torej iluzionizem natančno premišljenih tehničnih premikov, ki z raznimi triki branijo potopitev v dramsko dogajanje. Vendar je tu ta povsem razčarana. Povsem jasno nam je, kako se je v nekaj trenutkih izgled prizorišča korenito spremenil, saj smo videle roke, ki so ga preobrazile. Učinek pa je še vedno prisoten.
Na interpretacijski ravni pa dekonstrukcija linearnega poteka uprizoritvenega rituala, odrskega dogajanja in nenazadnje snovi uprizoritve – spomina – predstavlja tako osmislitev dogajanja kot približanje njegove vsebine. Pred občinstvom ves čas vznikajo nove podobe: labirint iz kartonastih škatel, salon meščanskega stanovanja, posekana jasa za šotorenje … Nesmiselno bi bilo na tem mestu izgubljati besede za opis, kako so se te preobrazbe zgodile, saj bi s tem zgrešile samo bistvo opisovanega, namreč da se zgodi tako tekoče, nemo in temeljito, da deluje kot vrtinec spominov. Prizorišče je v nenehnem gibanju, scena ni tako nikoli dokončno postavljena, oziroma bolje, sploh nikoli ni ena scena, saj še preden se dokončno postavi ena, že začne nastajati naslednja. Domiselno dramaturgijo bi tako lahko imenovale perpetuum mobile – le da stvarni referent ni istoimenski hipotetični stroj, temveč življenje, ki strumno teče dalje.
V intervjujih s kritičarko Pio Brezavšček v knjigi Skupnost emancipiranih misli in teles, lani izdani v Emanatovi zbirki Prehodi, je koreografinja izpostavila pojem potrate [reverb]: »Na embrionalni ravni […] se dogajajo ogromne spremembe, pa se nič ne vidi. Šele nato sledi zagon rasti, a takrat je že vse dokaj oblikovano. V naši kulturi ni vložka v to nevidno, a zelo pomembno fazo.« Odmev neizrečenih misli je le najnovejša etapa kontinuiranega raziskovanja Rauch Podrzavnik, ki dokazuje prav to, kako pomembna je skrb za predstavo v embrionalni fazi. To pa za seboj neizbežno povleče refleksijo o širših delovnih razmerah. Delo v uprizoritvenem prostoru – posebej tako velike predstave v tako velikem prostoru, kot je v Vibi –, je vse preveč nemogoče, zaradi česar smo ljubljansko občinstvo prej navajeni gledati manjše, produkcijsko manj zahtevne sole na témo.
Vse opisano, v harmoničnem zlitju koncepta in koreo-režije Rauch Podrzavnik, z lučnim oblikovanjem Valeria Bergnacha, prostorskim oblikovanjem Martina Podrzavnika ter tehnično podporo in izvedbo, doseže ganljiv učinek. Lepi in krhki, topli in trpki spomini se mešajo med sabo. Ko vznikajo, že spet ponikajo. Temeljna narava spominov je, da ne ostajajo varno katalogizirani v našem možganskem RAM-u, temveč se konstruirajo zgolj z vpoklicom v zavest. Takrat se pred nami izrišejo v vseh svojih barvah, melodijah in pridruženih sinestetičnih občutjih. Za nekaj trenutkov – dokler ponovno ne poniknejo, ne glede na to, koliko dlje bi si želeli, da so z nami.
Čut, ki nas razoroži do potankosti, pa je zvok. V vsakdanjem življenju dolgo neslišani glas pokojnega bližnjega ali pesem iz mladosti, v uprizoritvi pa toplina glasu Rauch Podrzavnik in klavirsko izvajanje njenega dolgoletnega soustvarjalca Christopherja Bensteada. Sunkom spominov, ki se rišejo pred nami, scenografija daje teksturo, luč jim daje konturo in fokus, glasba pa jim vdahne čustveno resonanco.
Gibalni material je podobno idiosinkratičen, nenehen in sunkovit. Prepoznavna plesna govorica Rauch Podrzavnik je opazna v impulzu, ki iz centra telesa iztegne roko in telo ponese za iztegom, naprej, nazaj, ali pa v vrtincu. Tako kot impulz porine, lahko tudi spodnese, ko se nenadoma pokrči koleno, kar za seboj potegne zgornji del telesa. Koraki pa niso začrtani, temveč improvizirani v tako zvanem closed score-u. Slednje je umetnica nekoč poimenovala: veščina takojšnjega opredeljevanja in vzpostavljanja forme. Ko se Robinson uleže na tla in dvigne popolnoma zaprašena, impulz Legin iztegne roko v smeri Robinson, da z nje obriše prah. Ko se prizorišče preobrazi iz izpraznjenega filmskega studia v meščanski salon, so gibalni impulzi pridušeni – prostor za njihovo udejanjenje je bil skrčen, izraz žensk zatrt. Tako vidimo Legin, ki se zvija po fotelju, Robinson, ki nervozno skače, priklenjena na stol, ali pa ko jo soplesalki lovita pred padcem vznak.
Dekonstrukcija uprizoritvenega rituala se ponovno izrazi ob »koncu« uprizoritve, ko odrsko površino plesalke preobrazijo v prizorišče za zakusko, h kateri smo obiskovalke vabljene po priklonu. Po kolektivni izkušnji igranja z okruški preteklosti, osebnih zgodovin nosečih z družbenimi, je ustvarjen prostor za stvaritev novih spominov. Atmosferičnost in natančnost predstave Odmev neizrečenih misli življenjski snovi, ki jo pregibava, raziskuje in uprizarja, ne vsiljujeta pomena, temveč jo odpirata – kot nekaj krhkega, izmuzljivega in hkrati globoko skupnega.
Dodaj komentar
Komentiraj