Čarovnica, slabšalni izraz za žensko
Pehta, druga knjiga umetniškega tandema Tamare Likon in Jureta Uleta je izšla oktobra lani, torej v mesecu, ki je že tako ali tako zaznamovan s porastom coprniških aktivnosti. Danes tako že vsaj tri mesece buri duhove vraževernih katoliških babic in umetnosti lačnih stripofilov. Strip, izdan pri založbi Forum Ljubljana, pripoveduje o mladostnih začetkih razvpite zeliščarice in zdravilke Pehte.
V spremnem besedilu avtorjev samih izvemo, da lik Pehte, znane iz povesti o Kekcu, ni izključno umotvor Josipa Vandota. Svoje korenine ima namreč v ljudskem izročilu alpskega sveta, kjer nastopa kot arhetip ženskega lika, nadnaravno povezanega z naravo. Izjemna pronicljivost, nadčutna zaznava in prepoznavanje zdravilnih rastlin so samo peščica Pehtinih sposobnosti.
Življenjska pot Pehte v istoimenskem stripu pa je iz vseh pogledov prepredena z ovirami in nikakor ni vredna zavidanja. Zelo zgodaj je očitno, da je drugačna od svojih sester. Veliko časa posveča nabiranju rož in igri z živalmi. Tudi medicina ji ni tuja, saj ima prirojen čut za zdravljenje, kar pa v izrazito bogaboječi družini ni sprejemljivo.
Zaradi lakote pri hiši je primorana od doma oditi zelo zgodaj. Kot dekla naj bi po novem začela služiti svoj kruh na drugi domačiji, ampak tretma bi predvidoma ostal enak. Še vedno bi bila izobčenka in njene sposobnosti bi še vedno plašile vse okrog nje. Njena edina možnost za avtonomno življenje ostane beg v gozd, kjer se je do sedaj počutila najbolj domače. Samo tam lahko zaživi pristno življenje. Mlada zeliščarica je tako postavljena pred težko odločitev: naj potlači svojo pravo naravo in gre med ljudi ali naj sprejme svoj dar in postane izobčenka?
V svoji srži je Pehta tako zgodba o izvoru, v angleščini origin story. Znotraj stripovskega medija je žanr zgodb o izvoru dodobra zastopan, predvsem zgodbe o izvoru superjunakov. Po presenetljivem zasuku ima zgodbo o svoji genezi zdaj tudi Pehta. Če beremo ta strip izključno skozi prizmo tega žanra, lahko kar hitro zaključimo, da je Pehta prva slovenska junakinja, ki je dobila samostojni album za svojo zgodbo o izvoru. To jo postavi na drugo mesto v kronološko vrsto slovenskih superjunakinj, takoj za Desovilo, hrabro a nerodno supermanko, ki je proizvod kolaboracije med Deso Muck in Markom Dergancem.
Ampak strip Pehta v prvi vrsti ne vrta v izvor ene ženske, temveč v konflikt med človekom in naravo. Že v prvem kadru smo priča impozantnemu gozdu, modeliranemu z energično potezo, ki bralko navdihuje s strahospoštovanjem. To trenje lahko spremljamo skozi celoten strip. Način prikazovanja narave se razlikuje od prikazovanja figur ljudi in vsega človeškega. Na eni strani imamo razbohoten gozd, navdahnjen z bujnim goščavjem, ki kar kliče po tem, da ga upodobi čopič. Poteze so dinamične, ekspresivne in malo divje. Na drugi pa imamo skromno, tehtno in premišljeno strukturo človeških prebivališč in figur, ki je izrisana z drobno in zmerno linijo.
Odnos med človekom in naravo strip še poglobi. Podobno kot Pehta je tudi ženski arhetip Gaje všečen, a samo dokler nastopa v striktnem okviru, ki ne ogroža moških. Če pa prestopi te meje, se vrline, ki so bile prej tako sijajne, spremenijo v nevarne in subverzivne. Naenkrat divjost in neukročenost, ki jo po zgledu narave moški pisatelji pogosto pripisujejo ženskim likom, ni tako laskava, kot se morda zdi na prvi pogled. Ženskemu spolu namreč odreka racionalnost in vzdržnost ter namiguje, da so vse ženske neobrzdane divjakinje, ki jih lahko kroti samo razsodna moška roka. In čeprav mnoge ponosno prevzamejo oznako čarovnice v upanju, da v njej tiči težko pričakovana emancipacija, Pehtina zgodba priča ravno nasprotno. Opozarja, da znotraj patriarhalnega sistema nobena enolična oznaka ne bo vodila v predstavo o ženskah kot večplastnih mislečih bitjih. Oziroma drugače: reapropriacija têrminov, kot so čarovnica, prasica in podobni, niso pobeg iz patriarhata, ker še vedno ustrezajo patriarhalnemu narativu in spodbujajo nevarna prepričanja.
Eden poglavitnih razlogov, zaradi katerih je branje Pehte tak užitek, je tudi zrel in samozavesten risarski stil. Risba odseva tematiko stripa in jo s tem tudi podkrepi. Pehta je drugi strip avtorjev Likon in Uleta. Njun debi je bil kratki strip Razkroj, ki je estetsko popolno nasprotje Pehti. Že z Razkrojem se je Likon izkazala kot izredno močna risarka. Filigransko izrisana ozadja, ki jih opremlja veličastna sanjska arhitektura in neskončno natančna risba, so diametralno nasprotje Pehti, v kateri se je avtorica odločila za večjo skromnost z detajli. Skozi celoten strip smo priča trenju med zelo natančno in nadzorovano linijo ter na drugi strani divjo in ekspresivno potezo. Ta odločitev priča, da je enostavna risba enako učinkovita, če ne celo bolj, kot ekstremno mimetična.
Vzdušje v Pehti je kinematografsko. To je razvidno iz pogoste uporabe širokih okvirčkov, ki posnemajo premik kamere v filmih, in veličastnih celostranskih kadrih. Redkobesednost likov in povečini odsotnost besedila pušča, da do izraza pride izjemna vizualna naracija. Temu primerna je tudi mreža stripovskih strani, ki je razumljivo prostorna, saj strani ne drobi preveč z mnogimi okvirčki, ampak dovoljuje posameznim kadrom dovolj razsežnosti, da se oblike v njem ne zdijo utesnjene. Od močne verske ikonografije do veličastnosti gozda – risarka nas na vsaki točki stripa razvaja z bogatim vizualnim besediščem.
Strip je v celoti izrisan s črnilom in okroglim kaligrafskim čopičem. Črnilo in čopič imata veliko večji potencial za ustvarjanje naravnih bioloških tekstur kot pa grafična pisala. Njuna kakovostna uporaba animira sicer statično narisane oblike. Najboljši primer tega je lubje, ki je mojstrsko upodobljeno s sicer relativno enostavnimi potezami, ki malodane pulzirajo na stripovski strani. Dolge krivulje, ki se kot kraki kačjerepa plazijo po formatu in se ritmično debelijo in tanjšajo.
Risbo naredijo še toliko bolj čarobno neprekinjene ploskve črnin, ki so kot globina, na katero lahko projiciramo vse, kar imamo za lepo, takrat ko je to skrito v senci. Kot mali princ s svojim backom v škatli. Črnina v Pehti je drugačna od črnin v drugih stripih. Ni krvava in nasilna kot v Millerjevem Sin City-ju, ampak je pomirjujoča in magična. V teh črninah se skriva tista nepojmljiva kvaliteta, zaradi katere se zaljubimo v umetnost. Strip predominantno sestavljajo zaprte črne ploskve, ki lahko skoraj samostojno ponazarjajo silhuete glavnih likov Pehte in volkca. Primer tega so dekletovi temni lasje, ki so skoraj brez izjeme modelirani kot zaprta črna ploskev različnih oblik. Stilistično to sicer ni nova ideja, ampak izredno učinkovita za strip, katerega kulisa je gozd s svojimi natrpanimi organskimi, vitičastimi oblikami in teksturami. Pogosti premori znotraj slike v obliki črnega negativnega prostora zato nudijo osvežitev in odličen kontrast, sliko pa naredijo veliko bolj dinamično in vizualno zanimivo.
Pehta z uporabo očarljivega risarskega sloga bralko prevzame in potopi v popolnoma drugačno realnost temnih gozdov in čarovniškega zdravljenja. Je nepozabno doživetje, vredno branja.
Otroke je s čarovništvom pohujševala vajenka Maja, na metli ji je sledila mentorica Pia.
Dodaj komentar
Komentiraj