Drage poslušalke, pozdravljene v dvajseti epizodi Povratnih zank, mesečni oddaji o internetni kulturi, teoriji in literaturi. Z vami sem Lea. Današnji input se ponovno vrača k teoretski zapuščini kulturologa, kritika in teoretika Marka Fisherja. Ubadale se bomo z njegovo idejo izgubljenih prihodnosti oziroma prevpraševale, ali je bodočnost morda vseeno bolje orientirana, kot bi si bilo mogoče misliti. V prvem delu oddaje bomo prebirale delo The Future Is Not Lost: On Music, Technology, and the Creation of New Worlds avtorja Matta Blueminka, v drugem delu pa bomo prebirale Fisherjev tekst The Assassination of J. G. Ballard, ki je bil objavljen v posmrtni zbirki zbranih in neobjavljenih zapisov K-punk. 

Delo The Future is not Lost: On Music, Technology, and the Creation of New Worlds je bilo izdano pred dvema mesecema pri založbi Becoming press. Med knjižne platnice ovita zbirka esejev naslavlja različne aspekte odnosa med družbo, tehnologijo in kulturo, predvsem skozi razmisleke o načinih, na katere bi si bilo mogoče zamisliti in posledično priklicati alternativne prihodnosti. Avtor knjige Matt Bluemink je zapise prvotno objavljal v svoji spletni reviji oziroma blogu, imenovanem Blue Labyrinths, v času, ko se je tudi širša blogosfera intenzivnejše ukvarjala z idejo hauntologije in njene negacije, torej okrog leta 2021. Razmisleki o glasbi, kulturi in arhitekturi so razširjeni še z dodatno razdelavo filozofije tehnologije skozi Simondonovo pojmovanje individuacije. 

Ko govorimo o hauntologiji, navadno merimo na pojem, ki ga je Mark Fisher sedemnajstega januarja 2006 prvič definiral na svojem blogu K-punk v objavi, naslovljeni Hauntology Now. S pojmom je poskušal opisati ujetost sodobne glasbe v primežu prikazni preteklosti. Fisher je koncept prevzel od Jacquesa Derridaja, ki ga je v delu Specters of Marx uporabil za opredeljevanje pomembnosti odsotnosti pri definiciji ontološkega obstoja česarkoli. Kot v Ghosts of My Life zapiše Fisher, lingvistični izraz venomer pridobi svoj pomen prav zaradi različnosti in ne pozitivnih kvalitet. Fisher tako hauntologijo vidi kot izraz linearno in zaporedno nanizanih kulturnih artefaktov, denimo glasbenih žanrov, ki iz preteklosti segajo po trenutnih kreativnih izrazih in jih krčevito grabijo, da bi jih ujeli nazaj v pretekle forme. 

Sodobna glasba naj bi tako delovala kot neskončno ponavljanje že vzpostavljenega in znanega, glasbenice naj bi se znašle v nekakšni sonični refleksivni impotenci, kjer si nikakor ne morejo zamisliti novega, morda celo revolucionarnega napeva. Bluemink pa temu pogledu močno nasprotuje in odgovarja z naborom glasbenic, ki so v zadnjih nekaj letih s svojo drzno produkcijo spremenile krajino elektronske glasbe. Predvsem izpostavlja delo producentk SOPHIE in Arca ter njunih naslednic, kot sta Iglooghost in Eartheater. Kjer Fisher zatrjuje, da trenutna glasba ni več sposobna enakega future-shocka, kot ga je denimo premogel nastop skupine Kraftwerk pred petdesetimi leti, mu Bluemink odgovarja, da bi katerakoli skladba z albuma Oil of Every Pearl's Un-Insides gotovo vzbudila enak občutek v sodobni poslušalki.  

Antihauntologijo Bluemink tako opredeljuje kot protigibanje, kot produktivno hauntološkemu reaktivnemu. Če je eno preobremenjeno z duhovi preteklosti in se jim pusti okleniti, potem drugo z njimi sobiva in skupaj z njimi išče nove zvoke, izraze in teksture. Obe ideji sprejemata, da katerakoli umetnost vedno dolguje svoj nastanek dolgi in bogati zapuščini predhodnih del. Ena to vidi kot deterministično, saj to bere kot obsodbo na ponovitev, druga pa v tem vidi priložnost za produktivno razliko in radikalno novost. 

Bluemink gre še dlje in pod vprašaj postavi Fisherjeve teze o žanru, kot je jungle; Fisher je namreč v njem slišal hitrost in abrazivnost prihodnosti, pomešano s kibernetičnimi in zgodnjeinternetnimi ideali. Bluemink to Fisherjevo opredelitev jungla kot zadnje instance kreativnosti dvajsetega stoletja vidi kot relativno naključno in predvsem netočno, saj kljub njegovi pomembnosti in radikalnosti zanj ni nič težje izslediti genealogije kot za kakšen drug elektronski žanr: od hardcora, breakbeata, techna do raggaeja. Kot zapiše Bluemink: »Celoten CCRU je bil tako preobremnejen z izumljanjem prihodnosti, da bi jih katerakoli dejanska prihodnost gotovo razočarala.«

Določene avtorice, denimo Mattie Colquhoun, so v antihauntologiji videle jasne akceleracionistične vzporednice, saj naj bi bilo željo po ponovno odkritih prihodnostih mogoče artikulirati zgolj z uporabo tehnologije. Bluemink temu odgovarja s Stieglerjevim pojmovanjem farmakona – koncepta, ki naslavlja potencial tehnologije, da doseže neverjetno dobro ali seje neomajno grozo. Fisherjevo pojmovanje hauntologije vidi le slabe in stranske učinke tehnologije, ko opisuje, da določene kulturne oblike vzpostavijo kratek stik med preteklim in sodobnim znanjem, s čimer sklenijo brezizhodno zanko. Antihauntologija tako obratno poskuša vezja odpreti v prihodnost in z različnimi metodami seči onkraj že vzpostavljenega. 

Enega najbolj jasnih primerov zamišljanja prihodnosti Bluemink locira v antagonističnem in temporalno soslednem paru kiber- in solarpanka. Prvi, torej kiberpank, je s svojo distopično, temno, kapitalu podrejeno prihodnostjo že priklical in izpolnil določene tehnološke prihodnosti, od Gibsonovega kiberprostora do Stephensonovega metaversa. Drugi, solarpank, pa je odgovor na enako vprašanje, le da v svojem postopanju ne skuša ubežati tehnologiji. V svojih vizijah jo poskuša demokratizirati in jo ponovno postavili v službo skupnosti in narave, v čemer avtor vidi enega izmed možnih načinov, kako bi se premaknili onkraj distopije. 

Kot eno izmed razlag, zakaj smo odvrnjene od kolektivnega mišljenja alternativnih prihodnosti, nam Bluemink predstavi tudi filozofijo Petra Sloterdijka. Sloterdijk namreč človeško bivanje opiše skozi metaforo mehurčkov in pene – vsaka posameznica obstaja v svoji lastni, zaprti sferi, ki pa jo od sosednjih ločijo le tanke, krhke, milne stene. Nihče ni popolnoma izoliran, a tudi nihče popolnoma zlit z drugimi; obstajamo v stanju sočasne osamljenosti in soodvisnosti. Vseobsegajoča, skupna predstava o prihodnosti nam torej uhaja zato, ker pena nima enega središča, iz katerega bi lahko mislili kolektivno.

Kot podstat svojega poskusa odgovora na ta vprašanja Bluemink prevzame Simondonovo ontološko tezo o individuaciji; nič na tem svetu, naj bo to človek, kristal ali dioda, ni nikoli dokončana, zaključena enota. Vse je vedno v procesu nastajanja, ki črpa iz nekakšnega rezervoarja nedotaknjenih, nikoli raziskanih možnosti, tega kar Simondon imenuje predindividualno. Na enak način delujemo tudi ljudje: naša psiha in skupnost, v kateri živimo, po Simondonu (in kasneje Stieglerju) nastajata hkrati, v nenehni medsebojni napetosti, ki ju Simondon imenuje transindividualno. Skupnost tega oblikovanja, tako skozi tehnologijo kot medsebojno interakcijo, nam torej poda ontološko potrditev in spodbudo, da nikoli ni »so over« in da smo potemtakem venomer lahko »so back«.

Delo nas tako pomiri; če niti kultura niti prihodnost nista dokončno izčrpali vseh svojih permutacij in jih potemtakem tudi ne bosta, lahko ideji hauntologije odgovorimo le z nasmeškom. Avtor na kritičen in spoštljiv način obravnava Fisherjevo zapuščino, ki jo aktualizira in na določenih točkah vanjo vlije malce več upanja. Opominja nas na to, da smo neprestano in venomer obkrožene z zvočno krajino prihodnosti. Včasih ji moramo le prisluhniti in ceniti njeno radikalnost.

Drage poslušalke, pozdravljene nazaj v Povratnih zankah. Pravkar smo poslušale Umrujev cover pesmi Like we never said goodbye. Skladba je bila na platformo SoundCloud objavljena en dan po smrti avtorice SOPHIE leta 2021. Druga skladba, naslovljena Its alien character emerges clearly in the fact that as soon as no physical or other compulsion exists, labor is shunned like the plague pa pripada kolaborativnemu projektu Friends&, ki v svoji glasbi neprestano odzvanja Fisherjeve ideje. 

V nadaljevanju bomo prisluhnile prevodu eseja Umor J. G. Ballarda, ki je bil posthumno objavljen leta 2018 v zbirki Fisherjevih blogovskih objav in neizdanih spisov K-punk: The Collected and Unpublished Writings of Mark Fisher. V eseju se ukvarja predvsem z Ballardovo senzibilnostjo za spajanje osebnih in kolektivnih fikcij, uokvirjenih v medijska, geopolitična in razredna ogrodja. Esej je za nas danes pomemben zaradi njegovega razmisleka o fikciji kot načinu rigorozne analize realnosti in zaradi vprašanja, kakšne nove fikcijske forme bi lahko nastale iz naših trenutnih medijskih pogojev. Hkrati pa je zanimiv tudi premislek o avtorski zapuščini in kategorizaciji; prav vključitev radikalnega avtorja v kanon lahko njegove delo tudi nevtralizira – vprašanje, ki se ob njegovem lastnem posthumno naraščajočem vplivu zastavlja tudi Fisherju samemu.

Umor J. G. Ballarda

S tem se otresamo kulturno kritičnih duhov preteklosti ter se zazremo v bolj ali manj upajočo različico prihodnosti. V današnji oddaji smo kot podlagi poslušali skladbi Today I opened my eyes avtorja Himere in wild mood swings avtorja Casperja McFaddena.

V naslednji epizodi Povratnih zank bomo prebirali deli Stuck on the Platform: Reclaiming the Internet ter Platform Brutality: Closing Down Internet Toxicity nizozemskega raziskovalca, teoretika in ustanovitelja Inštituta za spletno kulturo oziroma Institute of Network Cultures Geerta Lovinka.

Pred prikaznimi je bežala Lea, preganjal in sesal jih je Oli.