Kralji na Betajnovićevi
Sediva v kafani, kjer se pogovori ne začnejo in končajo, ampak krožijo, se lepijo na stene in ostajajo v zraku skupaj s cigaretnim dimom in hlapi kave. Nekdo za sosednjo mizo mimogrede reče, da je »nekad bilo sve drukčije«. Čeprav misel ni namenjena nama, v njej zgradiva cel kontekst mesta, ki je zraslo skupaj s socializmom in v tem času tudi obstalo. Zenica ni postala to, kar je, organsko ali postopno, temveč načrtno.
Zenica je mesto, ki je nastalo in se razvilo izključno zaradi delavstva. Svojo podobo je začela dobivati predvsem po drugi svetovni vojni, ko je socialistična industrializacija Jugoslavije sistematično gradila nova urbana središča okoli težke industrije. Železarna Zenica, ki je začela delovati že konec 19. stoletja v času Avstro-Ogrske, je v socialističnem obdobju postala eden ključnih emblemov industrije v regiji z več deset tisoč zaposlenimi in celotnim mestnim tkivom, organiziranim okoli njenega ritma.
To je tipičen nekdanji radnički grad, ki ga je izoblikoval sunkovit razvoj industrije z železarno in rudnikom. To nam jasno kaže demografska slika. Od devetnajstega stoletja, ko je bila Zenica še obično selo, do razpada Jugoslavije se je prebivalstvo namreč povečalo za kar trinajstkrat. Pred vojno je imela Zenica tako 96 tisoč prebivalcev, po vojni je ta številka začela vztrajno padati in se zdaj giblje okoli 75 tisoč.
V šestdesetih in sedemdesetih letih, ko je Jugoslavija razvijala svoj model samoupravnega socializma, je zeniški vsakdan izgledal nekako takole: s službo v železarni si dobila ne le zaposlitev, temveč tudi stanovanje, zdravstveno zavarovanje in dostop do kulturnega udejstvovanja. Ideja, da je bilo vedno dovolj dela, da si lahko živela, se ne nanaša na abstraktno preteklost, ampak na konkretno institucionalno ureditev, ki je povezovala produkcijo in socialno reprodukcijo na način, ki ga postsocialistična tranzicija ni uspela nadomestiti.
Večina prebivalstva se te zgodovine dobro zaveda in po njej tudi nostalgično hrepeni. To je edino logično, glede na to, da mestni bogataši s svojimi novogradnjami uničujejo nastalo dediščino zadnjih šestdesetih let. Stavbe, kot so Hotel Internacional, stanovanjski nebotičnik Lamela, Bosansko narodno gledališče, Hotel Metalurg ali stari mestni kino, se zdijo liminalne — izgubile so svojo prvotno funkcijo in brezizhodno čakajo, da jih pogoltne postsocialistična gonja po kapitalu. Ilustracijo neoliberalne požrešnosti denimo predstavlja Hotel Internacional, ki je prešel v roke privatnega lastnika. Ta v svojo računico popolne prenove ne bo vštel niti stavbne dediščine brutalizma niti jugoslovanske dediščine sociale.
Kjer se stare socialistične zgradbe prenavljajo za interese kapitala in kjer vlada nekaj močnih Kraljev na Betajnovićevi, živijo ljudje, ki so delali vse življenje, da imajo zdaj pokojnino zgolj 350 mark. Kar takemu človeku najverjetneje ostane, je logična in ne patetična jugonostalgija do časov, ko je bilo mesto živo, samozadostno in polno priložnosti. Nekaj ambivalence pa je v tem nostalgičnem razmišljanju, kajti kljub temu, da je prav delo v tovarni železa in rudniku povzročilo nujo za izgradnjo infrastrukture za dostojno življenje, je isti obrat polnil zrak s težkimi kovinami. Mesto pa se je istočasno spopadalo z visoko stopnjo alkoholizma, zasvojenostjo z drogami, kockanjem in spolnim delom, sploh napram drugim delom Jugoslavije.
Ob prisluškovanju pogovorom v kafanah postane jasno, da jugonostalgija operira prav v tej razpoki začetka razpadanja države. Iz te jugonostalgične razpoke ne klije obnova države, ampak način, kako misliti razliko med dvema sistemoma. Enim, v katerem je bila prihodnost do neke mere predvidljiva, in drugim, v katerem je postala radikalno negotova. V tem smislu jugonostalgija ni regresivna, temveč analitična praksa vsakdanjega življenja: način, kako ljudje primerjajo, vrednotijo in dajejo pomen lastnim izkušnjam skozi čas.
Ravno zato jugonostalgija v Zenici ne deluje kot površinska fascinacija s simboli nekdanje države. Po razpadu Jugoslavije in vojni v devetdesetih letih je proces privatizacije in deindustrializacije razgradil velik del industrijske baze, na kateri je temeljil mestni utrip. Proizvodnja v železarni se je zmanjšala, lastništvo se je večkrat prestrukturiralo, število zaposlenih je drastično upadlo, z njim pa tudi celoten ekosistem socialnih pravic, ki je bil vezan na industrijsko delo. Kar je ostalo, ni le ekonomska negotovost, ampak so tudi ruševine simbolnega reda, v katerem je delo zagotavljalo določeno mesto v družbi.
Kot opozarja rusko-ameriška kulturna teoretičarka Svetlana Boym, nostalgija vedno vključuje napetost med refleksijo in idealizacijo, med zavedanjem distance in željo po celovitosti. V Zenici ta napetost ni abstraktna, temveč materialno pogojena: nostalgija deluje kot način, kako ohraniti občutek dostojanstva v kontekstu, kjer so ekonomske in socialne strukture, ki so to dostojanstvo nekoč omogočale, razpadle ali postale nedostopne. V tem smislu je jugonostalgija lahko razumljena kot oblika vsakdanje kritike turbokapitalizma, ki ne uspeva zagotavljati ravni varnosti, kot jo ljudje pripisujejo preteklosti.
Tu pa se pokaže tudi njena omejitev. Če nostalgija ostane vezana izključno na referenčni okvir preteklosti, tvega, da zapre prostor za drugačne oblike politične imaginacije. Preteklost postane merilo, ki ga sedanjost ne more doseči, prihodnost pa ostane neartikulirana. Zato je morda bolj produktivno jugonostalgijo razumeti kot potrebo po drugačni organizaciji družbe, ki je ni mogoče preprosto reproducirati iz zgodovinskega modela, ampak jo je treba šele misliti.
V Zenici skupaj z industrijsko infrastrukturo še vedno stoji opomin na nekdanjo logiko sistema. Ker je Slovenija hitreje prešla v kapitalistični sistem in se integrirala v Evropsko unijo, pa je teh materialnih opominov starega sistema manj, tako pa je tudi jugonostalgija drugače artikulirana. Če je v Sloveniji jugonostalgija ohranjena bolj na simbolni ravni, pa v Bosni jugonostalgija ni beg pred realnostjo, ampak eden redkih jezikov, s katerimi je resničnost sploh mogoče artikulirati.
S tem koncem pisma ugašava čik v zeniški kafani. Veva, da ne bi uživali, če bi vsakodnevno kadili v vsakem notranjem prostoru. Najino posedanje v kafani ob cigareti s prijatno kafico in domačo rakijo je nedvomno privilegirana turistična pozicija, ki meji na romantizacijo in raste na najinem jugonostalgičnem zelniku.
S ljubavlju,
Enja i Tina
Dodaj komentar
Komentiraj