They just like me fr
Jelka Godec, ki nas »vzame« s sabo v službo v tipičnem formatu »preživi dan z mano« vloga [vlôga], Janez Cigler Kralj s (z njegovimi besedami) presenetljivim družbeno-kritičnim repom o evtanaziji, Anže Logar sedeč za violončelom ob božični smreki, Tanja Fajon ujeta med dilemo kranjska klobasa ali krvavica, Karl Erjavec z učbeniško milenijsko pavzo pred začetkom svojega povabila volivcem na sladoled, Janez Janša na poddie z Uršo, Anže Logar s filtrom po imenu »You’re born for what??« na čelu, ki poda svojo sodbo, da je bil predsednik stranke Demokratov rojen za izjemnost. Vsi našteti primeri in še mnogi drugi odražajo novo dobo množičnega komuniciranja sporočil politikov, ki se ji bomo natančno posvetili v današnji oddaji.
S porastom priljubljenosti družbenih omrežji so se bile prisiljene odzvati tudi figure iz sveta politike. Vizualno naravo te komunikacije pa je močno spodbudil trend personalizacije v širši politični komunikaciji. To sta Papatanasopulos in Jannuli sprva razdelila na tri ločene faze oziroma dobe politične komunikacije. Prva je znana kot »zlata doba strank« in jo zaznamujejo vsebinsko bogata politična sporočila, razmeroma enak dostop do množičnih medijev in odziv volivcev, ki ga oblikujeta selektivna izpostavljenost in utrjevanje stališč. Druga faza, ki se začne v 60-ih letih prejšnjega stoletja, sovpada z vzponom televizije kot osrednjega medija politične komunikacije. Tretja faza, ki traja od 90-ih let do približno leta 2008, prinese večjo kompleksnost zaradi razdrobljenega občinstva, ki se je začelo kazati z začetkom konca broadcastinga.
Zadnje obdobje opredeljuje pet ključnih trendov: povečana profesionalizacija politične komunikacije, večji konkurenčni pritiski, vzpon populistične in protielitne retorike, raznolikost komunikacijskih orodij in formatov ter spremembe v vedênju občinstva in politični participaciji. Podobne spremembe opaža tudi Nataša Briški, magistrica politologije, soustanoviteljica in direktorica Zavoda Metina lista, soavtorica podkastov o medijih (Metin čaj), o zadevah EU (Evropska četrt) in notranjepolitičnem dogajanju v Sloveniji (LD;GD).
Vendar pa se novejše raziskave vse bolj osredotočajo na prehod v »četrto« dobo, za katero je značilen naraščajoč vpliv digitalnih in družbenih medijev. Ta premik od »televizijske dobe« k »dobi družbenih omrežij« ni prinesel le novih medijskih kanalov za posredovanje političnih sporočil, temveč je temeljno preoblikoval sámo naravo politične komunikacije. Premaknili smo se od hierarhičnih, centraliziranih modelov k bolj horizontalnim, decentraliziranim oblikam komunikacije. Po eni strani se tako ponujajo nove možnosti za državljansko participacijo in politični diskurz, po drugi strani pa prispevajo k pojavom, kot so dezinformacije, polarizacija in erozija zasebnosti. Praksa političnega komuniciranja na družbenih omrežjih je nedvomno prisotna tudi v slovenskem medijskem prostoru. Poslužuje se ga tudi Nika Podakar, predsednica podmladka Gibanje Svoboda Mladi. Predstavila nam je, zakaj se je odločila za tovrstno komunikacijo.
Komuniciranje na družbenih omrežjih pa ne ostaja brez svojih specifik. Nataša Briški predstavi ključne.
Četrta doba pomeni prehod od ciljanja na skupine k individualno prilagojenim kampanjam. Internet političnim akterjem omogoča, da obidejo tradicionalne medije in neposredno komunicirajo s potencialnimi volivci, kar spodbuja bolj personalizirano komunikacijo. To obdobje tako zaznamujeta tudi okrepljena mediatizacija in profesionalizacija, pri čemer postaja pozornost najdragocenejša politična dobrina. Ta preobrazba se kaže tudi v slogu političnega diskurza. Vsebinsko poglobljena razprava se umika poudarku na osebnih narativih in čustvenih apelih. Čeprav so kandidati vedno igrali pomembno vlogo v kampanjah, so v četrti dobi še izraziteje razumljeni kot »blagovne znamke«. Podobno ugotavlja tudi Nataša Briški.
Komunikologa Hermans in Vergeer v svoji analizi prepoznata tri dimenzije personalizacijskih strategij, ki jih uporabljajo politiki. Profesionalna dimenzija poudarja kandidatovo poklicno ozadje, da bi vzpostavil kredibilnost in usposobljenost. Dimenzija dóma in družine izpostavlja kandidatovo zasebno življenje z namenom ustvarjanja poistovetljivosti. Manj pogosto uporabljena dimenzija osebnih preferenc pa razkriva posameznikove interese in hobije ter ponuja vpogled v zasebno sfero. Nika Podakar o temah, ki jih v svojih vsebinah odpira, in temah, ki se jih zavestno izogiba.
Razmere pozne modernosti so po jezikoslovki Riboni močno povezane z dinamiko identitete, trženja in iskanja avtentičnosti v mediatiziranem svetu. Ključen vidik poznomodernih družb je nenehno razkazovanje jaza. Posamezniki so stalno izpostavljeni pogledu sveta in so zato nenehno vključeni v prakse oblikovanja identitete. V navezavi z nenehnim raziskovanjem jaza smo hoté ali nehote neprestano izpostavljeni pogledu sveta in posledično nenehno vključeni v prakse konstruiranja identitete. V resnici gre za globoko zakoreninjen del naše družbene narave: za željo videti in biti viden v vsakdanjem življenju, ki ga živimo. Ta želja po prisotnosti in vidnosti se uresničuje v tako imenovanih intimnih javnostih, kjer posamezniki pričakujejo reprezentacijo svojih vsakdanjih izkušenj četudi je ta poenostavljena ali popačena. Kot ugotavlja Daniele Battista, javnost danes bolj zanimajo značilnosti, zaradi katerih politiki delujejo kot nekdo, s katerim se je mogoče poistovetiti v vsakdanjem življenju.
Kot je razvidno iz uvodno podanih primerov je trenutna doba političnega komuniciranja na družbenih omrežjih močno zaznamovana s prej omenjeno dimenzijo dóma in družine, zasebnega življenja kandidatov in tudi osebnih preferenc. Cilj tovrstne komunikacije je poistovetljivost in pozicioniranje političnih akterjev kot običajnih ljudi, ki so zgolj »eni izmed nas«. Podobne zaključke z nami deli tudi Nika Podakar.
Vendar kaj točno je potrebno, da se občinstvo uspešno poistoveti s političnim akterjem? In kaj točno sestavlja nekoliko abstrakten termin poistovetljivosti? Da bi lahko natančneje razčlenili prav to, se moramo najprej posvetiti enemu izmed njegovih predpogojev in glavnih gradnikov – avtentičnosti. Ena od dilem je pričakovanje singularne avtentičnosti, ki naj bi bila »globoko« v vsakem posamezniku, pri čemer se tudi literarni teoretik Lionel Trilling strinja, da avtentičnost ni univerzalen človeški pojav. Sodobna antropologija tako presega esencialistične koncepte kulture in sprejema, da ni enotnih, omejenih kultur in prav tako ni enotne, fiksne antropološke definicije avtentičnosti. Antropološko proučevanje se premika k priznavanju obstoja pluralnih, večdimenzionalnih avtentičnosti. To privede do razvoja specifičnih analitičnih konceptualizacij, kot so avtentičnost resničnost, pristnost, izvirnost ter kot avtoriteta za potrjevanje pristnosti.
Na družbenih omrežjih se vsebine z vtisom avtentičnosti, ki pogosto prikazujejo običajne ljudi v navidezno spontanih trenutkih, izkazujejo kot izjemno deljive, saj se uporabniki z njimi povezujejo preko čustev. Profesorica medijskih študij Gunn Enli kot najbolj ključen element oblikovanja podobe politika prepoznava vzpostavljanje zaupanja. V medijsko usmerjeni demokraciji ni za politika nič pomembnejšega kot to, da ga javnost dojema kot avtentičnega, pristnega in »resničnega«. Če je politik prepoznan kot zaupanja vreden, se volivci z njim lahko ne strinjajo glede določenih političnih vprašanj, vendar bodo verjeli, da ga vodita integriteta in osebna motivacija, ki zagotavlja določeno mero razumnosti. Nasprotno pa, če je politik dojet kot nevreden zaupanja in neavtentičen, ni posebej pomembno, ali se volivci z njim v določenih političnih vprašanjih strinjajo na nivoju razuma. Avtentičnost kot pomembno opisuje tudi Nataša Briški.
Navdušenost nad avtentičnostjo lahko pojasnimo kot odziv na vedno večjo mediatizacijo vsakdanjega življenja, kjer tehnologije in digitalne platforme omogočajo nadzorovano konstruiranje in skrbno upravljanje osebnih podob. Avtentičnost se je tako nedvomno pojavila kot prevladujoča brenčavka (buzzword) v 21. stoletju, postavljena kot končni cilj v kontekstu psihičnega dobrega počutja, poklicnega uspeha, samopredstavitve in še veliko več. Avtentičnost je kompleksen izraz, ki nima le psiholoških in etičnih, temveč tudi širše sociološke razsežnosti. Je zgodovinsko dokaj nedaven pojav in postopoma postaja vse pomembnejši na področju komunikacije.
Filozof Charles Guignon raziskuje, kako je avtentičnost postala družbeno pričakovanje, zaradi česar je po naravi performativna. Pojasnjuje, kako sodobna kultura povzdiguje avtentičnost kot najvišjo vrlino in se osredotoča na potrebo biti zvest samemu sebi. To navdušenost nad avtentičnostjo in njenimi izrazi v konceptih »resničnega«, »pristnega«, »intimnega« in »notranjega jaza« vidi kot prevladujočo v sodobni kulturi. Po Guignonu avtentičnost vključuje dve ključni komponenti: prvič poznavanje lastnih prepričanj in čustev ter drugič iskreno izražanje teh prepričanj in čustev skozi svoja dejanja. Bistvo avtentičnosti ni v tem, kaj posameznik verjame ali čuti, temveč v tem, kako globoko so te vrednote in občutki zakoreninjeni v njegovi notranjosti.
Prav tako Johannes Knoll in drugi opredeljujejo dve dimenziji avtentičnosti, vendar ju poimenujejo nekoliko drugače: prvo, avtentično samospoznanje, in drugo, avtentično samoizražanje. Profesorica komunikologije Limor Shifman to poimenuje zunanja in notranja avtentičnost. Prva, zunanja avtentičnost, se nanaša na raziskovanje in poznavanje lastne identitete. Temelji na pojmovanju avtentičnosti, zastavljenem še v času razsvetljenstva, kjer so v ospredju resnica in dejstva ter je mogoče ločiti med resničnim in lažnim. Druga pa je še posebej pomembna pri uporabi družbenih omrežij, saj pomeni predstavljanje sebe na način, ki je skladen s tem, kako posameznik dojema samega sebe. Takšno avtentično samoizražanje se doseže z ravnanjem v skladu z lastnimi vrednotami, preferencami in potrebami.
Notranja avtentičnost, ki je tesneje povezana s pojmom individualizma, je za politično komunikacijo na družbenih omrežjih pomembnejša kot zunanja, saj je pri tem samopredstavitev ključna. Občinstvo se čedalje bolj zaveda, da je avtentičnost performativna, in nastop avtentičnosti pogosto presoja glede na doslednosti in transparentnosti tega performansa v odnosu do osebne blagovne znamke akterja. O performativni avtentičnosti Nika Podakar razmišlja tako.
Čeprav se v sodobni kulturi pogosto poudarja pomen avtentičnosti kot osebne vrline, se interpretacije tega razlikujejo. Po eni strani Varga in Guignon poudarjata, da je avtentičnost ponotranjena kot etični ideal, ki pomeni ostati zvest samemu sebi in tako vzpostavljati temelje tudi za zvestobo drugim. V tem pogledu ima avtentičnost socialno motivacijo, saj naj bi omogočala pristne odnose in etično ravnanje v skupnosti. Po drugi strani pa Guignon opozarja, da je v sodobni, poznomoderni miselnosti avtentičnost pogosto razumljena kot vrlina zase, ki stremi k notranji skladnosti posameznika ne glede na družbene norme. V tem okviru je avtentičnost nasprotje družbene prilagoditve, saj je vse, kar je narejeno zaradi pričakovanj drugih, že zaznano kot neavtentično. Morda banalen, pa vendar zelo nazoren primer tega v politični komunikaciji je Miha Kordiš z izstopom iz poslanske skupine Levica. Čeprav se ta pogleda razlikujeta, ju lahko razumemo kot dve plati istega paradoksa sodobne avtentičnosti: ta je hkrati individualizirana – zavezana samoizražanju in notranji koherenci – ter družbeno zaznamovana, saj pričakovanja o tem, kaj pomeni biti avtentičen, vselej izhajajo iz širšega kulturnega konteksta in kolektivnih predstav.
V politiki na družbenih omrežjih, ki jo lahko široko opredelimo kot politično komuniciranje na družbenih omrežjih, je pojem avtentičnosti tako ključen. Družbena omrežja se najprej povezujejo s simbolno avtentičnostjo, saj se uporabniško ustvarjene vsebine dojemajo kot bolj avtentične od vsebin množičnih medijev že zgolj zato, ker jih ustvarjajo in objavljajo posamezniki, ne pa medijske hiše. Čeprav politična komunikacija na družbenih omrežjih ni nič manj komercialna in profesionalizirana kot v množičnih medijih – zlasti kadar jo producirajo ključni člani političnih ekip – se družbena omrežja vseeno povezujejo z avtentičnostjo. Učinek te simbolne avtentičnosti je, da gradi podobo politika kot nekoga, ki je pripravljen in sposoben slediti sodobni kulturi, ki poudarja mrežno komuniciranje, deljenje in participacijo.
Kot tehniko za ustvarjanje večjega občutka pristnosti avtorji, kot je Enli, navajajo prikazovanje »zakulisja« z uprizarjanjem spontanosti. Odličen primer tega je nagovor Karla Erjavca izza predvidoma domače jedilne mize, ki nam je povedal, da je letos kandidiral v Ljutomeru. Prav zato, pove Erjavec, vsako jutro vzame ljutomersko maslo, ki je vredno zaupanja. »Tako kot Karl,« še doda. Ključna prednost takšne navidezne spontanosti politikov je, da lahko delujejo nedolžno in iskreno ali pa vsaj manj cinično in neiskreno, kot če bi ves čas delovali po vnaprej pripravljenem scenariju.
Družbeni mediji so tako delno vzpostavili določene konvencije iluzij avtentičnosti, ki jih občinstvo v večini sprejema. Te temeljijo na žanrskih konvencijah iz tradicionalnih medijev, kot sta na primer opazovalni slog dokumentarnih filmov ali produkcija resničnostnih oddaj. Ta tihi dogovor med ustvarjalci in občinstvom Enli poimenuje pogodba avtentičnosti – družbeni konstrukt, v katerem se obe strani strinjata o naboru tehnik in konvencij.
Vendar pa je lahko retorika avtentičnosti zgolj krinka za močno inscenirane, vnaprej načrtovane in drage produkcije ter način, kako politike prikazati kot neškodljive in simpatične vsakdanje ljudi »kot smo mi«, namesto kot vplivne akterje z nadzorom nad ekonomskimi viri in pomembnim vplivom na naša življenja. V tem smislu je lahko uporaba družbenih omrežij in samopredstavljanje politikov v neformalnih okoljih način, kako se zabriše ali zmanjšuje zaznavanje dejanskih razmerij moči med politiki in njihovimi potencialnimi volivci.
Pred glasbenim premorom orisana avtentičnost je ključna za doseganje poistovetljivosti. Tako v digitalnih kulturah kot tudi v komercialni kulturi se poistovetljivost vzpostavlja z dinamikami podobnosti, ki obljubljajo začasno zlitje sebe znotraj zoženega, prijetnega niza oznak, ki nakazujejo, kaj pomeni biti vsakdanji, običajen.
Profesorica na področju digitalnih medijev Carolyn Pedwell poistovetljivost razume kot proizvod dela, ki neznanemu občinstvu odraža zaželeno predstavo o skupni izkušnji. Doseganje poistovetljivosti zahteva sposobnost ustvarjanja osebne izkušnje, ki predpostavlja splošnost in verjetnost, vendar na specifične načine odraža izkušnjo tega občinstva. Čeprav poistovetljivost navidezno izhaja iz kolektivne, splošne izkušnje – trenutkov, s katerimi se lahko vsi poistovetimo –, njeno doseganje zahteva pretvorbo splošne izkušnje v individualno dobrino, sebe pa v blagovno znamko. Ustvarjalci kakršnihkoli vsebin so tako prisiljeni uravnotežiti splošnost in individualnost, tako pa brišejo razlike med splošnim in osebnim. S tem, da je za doseganje dovolj visoke mere poistovetljvosti potrebno določeno reduciranje, se strinja tudi Nika Podakar, vendar v tem ne vidi zgolj slabosti.
Poistovetljivost se gradi tudi z uporabo homofilije – ki nima veze s hemofilijo. Homofilija je stopnja, do katere so si ljudje, ki medsebojno komunicirajo, podobni v prepričanjih, izobrazbi, družbenem statusu in podobnem. Po Riboni ustvarjalci vsebin taktično poudarjajo svoj amaterski status, saj jim to omogoča vzbujanje občutka homofilije pri gledalcih. Njihov jezikovni register je pogosto pogovoren, njihovi videoposnetki pa so zasnovani tako, da spominjajo na prijateljske pogovore. Nerodno amaterskost denimo v TikTokih izzžareva Matjaž Han, ko se mora pred nabavo sestavin v trgovini posvetovati s svojo ženo. Cilj teh strategij je vzpostaviti podobo enakovrednosti s publiko.
Tovrstni kalibrirani amaterizem političnim akterjem omogoča, da delujejo bolj dostopno in poistovetljivo, s čimer sledilce spodbujajo, da se z njimi identificirajo. Kalibrirani amaterizem je skrbno koreografiran slog avtentične in amaterske samopredstavitve, ki v resnici nima neposredne povezave z ravnjo spretnosti ali profesionalnosti posameznika, ki ga uporablja. Predstavlja obliko izmišljene pristnosti, katere namen je vzpostavljanje čustvene komunikacije s sledilci. Pri politični komunikaciji na družbenih omrežjih lahko prav tukaj prepoznamo eno od prikritih pasti. Politiki naj zaradi funkcije, ki jo opravljajo v družbi, namreč inherentno ne bi bili amaterji. Izvoljeni so bili na določeno pozicijo in zasedajo določen položaj, ki zahteva določeno mero odgovornosti.
Pretirano apeliranje na sentiment, da so »zgolj eni izmed nas«, lahko tako navidezno zmanjša percepcijo njihove moči, kar lahko hitro vodi v to, da se jim hitreje »pogleda skozi prste«. Prav je, da kot volivci zahtevamo, da za njih ne veljajo popolnoma enaka pravila, zato se počutim, kot da je takó kompleksno vprašanje, kot je evtanazija, razvrednoteno s tem, ko mi o njem na TikToku repa bosonogi, po turško sedeči Janez Cigler Kralj (in me pri tem še obtožuje, da želim ubiti svojo babico, dedka, teto in strica).
Pomemben dejavnik uspeha poistovetljivih vsebin je dejstvo, da uporabnike nagovarjajo preko čustev. Kulturologinja Akane Kanai v svojem delu »Gender and Relatability in Digital Culture« opredeljuje afekt na osnovi koncepta afektivne prakse, ki ga je razvila profesorica Margaret Wetherell. Afektivna praksa po Wetherell, kot jo razlaga Kanai, je dinamičen, družbeno konstruiran proces, kjer se afekti, čustva in diskurz prepletajo, oblikujejo družbene interakcije in relacije moči ter omogočajo politično analizo subjektivnosti in delovanja v določenem kulturnem kontekstu, kot je digitalna kultura.
Afekt v okviru te definicije v središče postavlja družbene vzorce, skozi katere se pojavlja, za razliko od čustev, ki so razumljena kot nekaj individualnega. Kanai opredeli afekt kot ključen za oblikovanje digitalne javnosti, ki temelji na afektivnih odnosih poistovetljivosti in se uresničuje s kroženjem deljenih občutkov, ki so vezani na spol. Argumentira, da poistovetljivost ni le pasivno prepoznavanje, temveč aktivna praksa upravljanja občutkov znotraj določenih pravil, ki mladim ženskam omogoča, da se predstavijo kot nepopolne.
Biti poistovetljiv po Kanai pomeni biti sposoben prikazovati svoje izkušnje kot splošne in to trditev o splošnosti vezati na individualno vrednost, na načine, ki se nagibajo k ponovni vzpostavitvi vrednosti bele, srednjerazredne ženstvenosti. Gre za afektivni odnos, ki obljublja določeno priznanje, kolektivno navezanost na popolnost in zagotovilo, da se to lahko doseže, vendar zgolj znotraj parametrov, ki zahtevajo lepoto, pripadanje določeni (beli) rasi in določenemu (srednjemu) razredu ali pripadnosti v drugih oblikah.
Na problematiko takšnega poenostavljanja in reduciranja pa opozarja tudi Nataša Briški.
Zaupanje pa lahko kljub vsem naštetim dejavnikom, ki naj bi ga teoretično spodkopavali, pojasnimo tudi z oblikovanjem parasocialnih odnosov.
Teorija parasocialnih odnosov pojasnjuje psihološke mehanizme, ki stojijo v ozadju enostranskih čustvenih povezav med medijskimi osebnostmi in njihovim občinstvom. V nasprotju s tradicionalnimi medosebnimi odnosi so parasocialni odnosi izrazito asimetrični, sledilci namreč razvijejo močne čustvene vezi in občutke intimnosti do medijskih osebnosti, ki se posameznih članov občinstva večinoma ne zavedajo. Ti odnosi izhajajo iz temeljnih človeških socialnih potreb, saj si občinstvo prizadeva zadovoljiti svojo instinktivno potrebo po navezanosti in socialni povezanosti ne le prek interakcij v resničnem življenju, temveč tudi prek odnosa do medijskih oseb.
Koncept parasocialnih interakcij se je v komunikološki literaturi prvič pojavil v članku Hortona in Wohla leta 1956. Pretekle raziskave so preučevale ključne psihološke mehanizme, ki omogočajo vzpostavljanje parasocialnih odnosov, kot so zaznana domačnost in poistovetljivost, potrjevanje identitete ter interaktivnost. Kadar sledilci medijske osebnosti dojemajo kot socialno privlačne in kot nekoga, ki z njimi deli podobne lastnosti, vrednote ali interese, se vzpostavi občutek domačnosti in poistovetljivosti, ki krepi čustveno povezanost. Poleg individualnih povezav parasocialni odnosi zadovoljujejo tudi pomembne potrebe po identiteti in pripadnosti, saj posamezniki spremljajo medijske osebnosti ne le zaradi zaznanih podobnosti, ampak tudi zaradi občutka pripadnosti.
Politične osebnosti uporabljajo družbena omrežja za deljenje svojih misli in mnenj, s čimer vzpostavljajo svojo digitalno prisotnost in avtoriteto. To sledilcem omogoča, da v resničnem času razvijajo psihološke vezi, ki posledično krepijo njihovo čustveno vpletenost in povezanost s političnimi akterji. Vendar se politične parasocialne vezi razvijajo dalj časa, s ponavljajočimi se medijskimi interakcijami, ki trajajo skozi leta kampanj, vladanja in javnega delovanja, kar vodi v globljo in posledično pomembnejšo čustveno vpletenost.
Ti odnosi predstavljajo ključne mehanizme za vzpostavljanje in ohranjanje političnega zaupanja v vlado in institucije. Psihološki procesi, ki stojijo za političnimi parasocialnimi odnosi, večinoma potekajo pod pragom zavesti, saj se posamezniki pogosto ne zavedajo, da izpostavljenost vsebinam političnih akterjev na družbenih omrežjih sistematično vpliva na njihova politična stališča in preference. Ta nezavedni vpliv lahko vodi v ideološko polarizacijo, saj parasocialni odnosi pogosto krepijo že obstoječa politična prepričanja in lahko povečujejo negativne odzive pri tistih z nasprotnimi stališči. Morda najpomembnejše pa je, da imajo politični parasocialni odnosi pomembne demokratične in državljanske posledice, saj neposredno vplivajo na volilne namere, podporo kandidatom in politično participacijo; raziskave kažejo, da lahko vplivajo celo na neopredeljene volivce, ki sprva določenega kandidata niso podpirali.
Poleg grajenja parasocialnih odnosov pa lahko zaupanje volivcev v avtentične nastope politikov razumemo tudi kot izrazito metamodernistično. Vermeulen in van den Akker govorita o metamodernizmu, ki izraža previdno upanje in zaigrano iskrenost. Namesto moderne naivnosti oziroma fanatizma in postmoderne apatije oziroma skepticizma ga zaznamuje informirana naivnost ali pragmatični idealizem. Metamodernizem niha med moderno zagnanostjo in postmoderno ironijo, med upanjem in melanholijo, med naivnostjo in vednostjo, empatijo in apatijo, enotnostjo in pluralnostjo, totalnostjo in fragmentacijo, čistostjo in dvoumnostjo. To ni ravnotežje, temveč nihalo, ki se ziba med neštetimi poli.
Metamodernistično dinamiko Vermeulen in van den Akker razumeta preko metafore metaksisa, ki dobesedno pomeni »vmes« ali »med«. Nanaša se na napetost bivanja, na primer med življenjem in smrtjo ali popolnostjo in nepopolnostjo. V kontekstu metamodernizma gre za napetost oziroma dvojno vez med moderno željo po smislu in postmodernim dvomom o smislu vsega. Izraža se v različnih praksah, kot so performatizem in romantični konceptualizem oziroma obnovitev poudarka na afektivnih abstrakcijah in rekonstrukciji namesto dekonstrukcije. Umetniki lahko sočasno izražajo ironijo in iskrenost. Pomembno je razlikovati metamoderno nihanje (dinamika »oboje – niti«) od postmoderne vmesnosti (dinamika »niti – niti«). Metamoderna ironija je neločljivo povezana z željo, medtem ko je postmoderna ironija inherentno vezana na apatijo.
Metamodernizem kot kulturna drža se je pojavil po postmodernizmu, namesto naivnega optimizma modernizma ali apatičnega cinizma postmodernizma se metamodernizem opredeljuje kot informirana naivnost in pragmatični idealizem. To pomeni, da uporabniki sicer prepoznavajo, da okoliščine, v katerih živijo, niso idealne, vendar se kljub temu zavestno zavezujejo nemogoči možnosti. Delujejo »kot da« obstaja določen cilj, čeprav morda nikoli ne bo dosežen, in v tem iskanju ter prizadevanju najdejo upanje in smisel.
Metamodernizem nam v tem kontekstu ponuja priznanje, da so okoliščine, v katerih živimo, nepredvidljive in neidealne, vendar lahko kljub temu v svet vstopamo kot avtentični deležniki. Metamodernizem tako skuša premostiti vrzel med modernizmom in postmodernizmom. Nenehno niha med upanjem in melanholijo, empatijo in apatijo. Ne zanemarja strahu in dvomov, kot je to včasih značilno za modernizem, vendar se prav tako ne vda nihilizmu, kot je bolj značilno za postmodernizem.
Prav ta dvojnost med ironično distanco in iskreno potrebo po smislu, ki je značilna za metamodernizem, se v digitalni kulturi najizraziteje udejanja v praksah samoprezentacije. Platforme, kot sta YouTube in TikTok, spodbujajo estetiko pristnosti in občutek bližine, hkrati pa delujejo v okviru izrazito komercializirane ekonomije pozornosti. To ustvarja specifičen paradoks, v katerem avtentičnost postane hkrati pričakovana in tržno ovrednotena lastnost. V tem smislu poistovetljivost ni univerzalno učinkovita strategija in mnoge odvrača. Odgovornost tako tiči na obeh straneh. V načinih, kako se bližina uprizarja, in v načinih, kako jo sprejemamo. K individualni odgovornosti do vsebin, ki jih konzumiramo, in širši sistemski regulaciji pa za zaključek pozivata tudi današnji sogovornici.
Ena izmed vas je bila Nina. Tehniciral Edi. Lektoriral Aleš. Brala Češki medved in Biga.
V oddaji so bile kot glasbene podlage uporabljene skladbe: Fallen ustvarjalca Soulja Unit, Introduction to the Club ustvarjalca Dan Rincon in Beach night ustvarjalca AP sound. Med glasbenim premorom smo poslušali skladbo z naslovom Ministrstvo za vesolje izvajalca Tachyon.
Dodaj komentar
Komentiraj