Prekleti kadilci
Kako bi bil naš svet prijeten,
kako bi nam bilo lepo,
kako drugače bi živeli,
ko bi kadilcev ne bilo.
Kako svobodno bi zajeli
globoko v pljuča čisti zrak,
če ne bi več sveta zastrupljal
ta ubijalski gnus – tobak.
Tako je leta 2007 kadilski smrad v delu Prekleti kadilci opisala Svetlana Makarovič. Da so njeni verzi aktualni še danes, smo spoznale ob vstopu v novo leto. S prvim januarjem 2026 se je namreč začel izvrševati člen novele Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, krajše ZOUTPI, ki popolnoma prepoveduje kajenje v posebej določenih kadilnicah v restavracijah, barih in drugih gostinskih obratih.
Ministrstvo za zdravje je ob sprejemu zakona leta 2024 kot razlog za prepoved kadilnic navedlo neučinkovitost teh prostorov pri zaščiti nekadilcev in delavcev pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu ne glede na prezračevanje ali filtracijo. Ob tem so ostale nekatere zakonske izjeme, med drugim so to posebni prostori v psihiatričnih bolnišnicah ali zaporih. Novinarke redakcije za kulturo smo se ob slovesu od kadilnic odpravile na teren, da bi obiskovalce lokalov povprašale, kako doživljajo novo ureditev.
Zgodovina zakona sicer sega že v leto 1996, ko v veljavo stopi izvorni Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, krajše ZOUTI. Z njim se prepove kajenje v javnih prostorih, razen v delih, ki so posebej označeni in ločeni od prostorov, namenjenih nekadilcem. Ta zakon je kajenje v celoti prepovedal zgolj v šolah in zdravstvenih domovih. V gostinskih obratih, kjer se gostom streže hrana, pa se je moral v skladu s tem zakonom določiti prostor za kadilce. V teh prostorih so obveljala stroga pravila predvsem glede prezračevanja.
Prepoved kajenja v vseh zaprtih delovnih in javnih prostorih v veljavo stopi leta 2007 s prvo novelo zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Po tretjem členu tega zakona so javni prostori vsi prostori, ki so namenjeni dejavnosti na področju zdravstva, otroškega varstva, vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, prometa, javnega prevoza, trgovine, gostinstva in turizma, športa in rekreacije ter kulture. Novela zakona iz leta 2007 ob prepovedi kajenja v vseh zaprtih prostorih, tudi gostinstvu, sicer dopušča nekatere izjeme, kamor sodijo tudi kadilnice.
Leta 2017 sledi drugo noveliranje zakona, ki se preimenuje v Zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, krajše ZOUTPI. Bistvena novost, ki jo vpelje, je prepoved uporabe tobačnim izdelkom sorodnih proizvodov, kot so elektronske cigarete z nikotinom in brez, zeliščni izdelki za kajenje in ogrevani tobačni izdelki.
Od prvega zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov leta 1996 do zadnje novele zakona, ki je bila sprejeta leta 2024, vse uvedene omejitve in prepovedi temeljijo na argumentu skrbi za zdravje prebivalstva. O tem, ali menijo, da novela zakona ščiti zdravje ali da državljanom odvzema neko pravico, smo povprašali tudi kadilce in nekadilce na ljubljanskih ulicah.
Za komentar o najnovejši noveli zakona smo vprašali filozofinjo, teoretičarko in aktivistko Marino Gržinić.
Slovenija z ukrepi omejevanja kajenja v javnih prostorih ni nobena izjema. Več držav, med njimi Irska, Škotska in Anglija, je že v začetku tisočletja uvedlo popolno prepoved kajenja v zaprtih prostorih, ki med drugim vključujejo bare in restavracije. Med najstrožje ukrepe proti kajenju v javnih prostorih in na površinah bi lahko uvrstile zakone v Franciji, kjer prepoved kajenja velja tudi na območju plaž, v desetmetrskem pasu okoli šol, bazenov, knjižnic in drugih krajev, kjer bi kajenje lahko škodovalo mladoletnikom. Prepoved sicer ne velja za terase gostinskih lokalov.
Zadnja novela zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov v Sloveniji pa je med drugimi utemeljena tudi z namero po zaščiti delavcev v gostinstvu. Na terenu smo srečale zaposlenega iz enega od ljubljanskih lokalov, ki je do nedavnega še imel kadilnico.
Argument zaščite prebivalstva pred tobačnim dimom se tako našim sogovorkam ne zdi povsem dobro utemeljen. Kako pa skrb v odnosu z nadzorom razume Gržinić?
Biopolitike ne moremo obravnavati drugače kot v odnosu do kapitalizma. Življenje, kadar ga razumemo v povezavi z biopolitično regulacijo, se ne vrednoti več s kriterijem dostojanstva, temveč samo še po učinkovitosti.
Ker je telo v poznem kapitalizmu orodje, s katerim se ustvarja presežna vrednost, mora biti zdravo, učinkovito, dolgo delovno aktivno in predstavljati čim manjši strošek za državo. To optimizacijo država upravlja s prepovedmi, z regulacijami, arhitekturo javnih prostorov in zakonodajo. Rajne kadilnice so bile tako zanimiv kompromis, saj so dopuščale odklon, vendar so ga prostorsko omejile, nam je še povedala Gržinić. Izolirale so telo, ki ne ustreza normi produktivnosti. Kajenja kljub vsemu ne moremo reducirati zgolj na odvisnost, izredno tesno je povezano tudi z užitkom.
Zadnja novela zakona tako dokončno ugaša dolgoletno obdobje kompromisov med kadilci in nekadilci. Kljub temu pa med argumenti zdravja, pravic in zaščite še vedno gori rahel plamen neizrečenega; kako daleč je raztrosen pepel regulacije užitka in nadzora samega v imenu skrbi? Kadilnice so s svojim zaprtjem morda res postale relikt preteklosti, vprašanja, ki so jih odprle, pa – kot gost tobačni dim v majhnem prostoru – ostajajo. Se vidimo na čik pavzi.
Zato pobijmo vse kadilce,
morilce, lopove, smrdljivce,
te puhajoče svinjske rilce,
ki uničujejo nam živce!
Kaj gledaš, deček, me debelo?
Kadilec sem, izmeček, smet,
življenje mi bo izpuhtelo
s strupenim dimom cigaret.
Čik je otresala vajenka Nina, fajer ji je posodila Hana.
V današnji oddaji je bila kot glasbena podlaga uporabljena naslednja skladba:
- Gregor Quendel – Mathilde Kralik – Jugend Lieder (Pixabay; Pixabay Content License).
Dodaj komentar
Komentiraj