Kratek film, dolg zalet
Ptuj je mesto rimskih ostankov, kurentov, vina in – nekoliko manj znano, a zato nič manj pomembno – najstarejšega še delujočega kina v Sloveniji. V mestu, kjer ima filmska projekcija že tako dolgo tradicijo, je letos luč sveta ugledala neka povsem nova filmska zgodba: prva edicija ptujskega Festivala kratkega filma 2250, ki je potekala 28. in 29. avgusta.
Imele smo torej posebno čast pokrivati festival, ki je letos prvič odprl svoja vrata – oziroma, bolj filmsko rečeno, prvič ugasnil luči in prižgal projektor. Kaj je botrovalo njegovi ustanovitvi? Zakaj festival, posvečen kratkemu filmu? In predvsem: zakaj prav Ptuj in zakaj prav zdaj?
O tem smo govorile z Laro Čabrian in Evo Ertl iz organizacijske ekipe, Narmejem Gragerjem Lutaričem – enim od idejnih očetov festivala, Doro Benčevič – avtorico festivalske vizualne podobe – ter nekaj obiskovalkami festivala.
Kot se spodobi, začnimo kronološko – pri ideji. Hevréka! Ta je prišla pred skoraj natanko letom dni, med snemanjem kratkega filma Dnevnik stran 27 režiserjev Aleksandra Matjašiča in Narmeja Gragerja Lutariča. Prisluhnimo Evi in Narmeju:
Naslednji korak: organizacija. Kako je potekala delitev dela, nam je tik pred slavnostno otvoritvijo – ob spremljavi švasanja – razložila Dora:
Zakaj prav Ptuj? Pravzaprav je bolj na mestu vprašanje: zakaj ne Ptuj? In zakaj prav zdaj? Če ima mesto najstarejši še delujoči kino v Sloveniji, če ima občinstvo in vse številnejšo generacijo mladih, ki filme gledajo, pa tudi snemajo, o njih pišejo, razmišljajo in jih producirajo – potem se skoraj bolj nenavadno zdi, da je na tovrsten festival mesto čakalo vse do leta 2026.
Pri tem ima glavno vlogo predvsem drzna ptujska mladina – večinoma člani Mladinskega kulturnega društva K.ure, ki kulturnega prostora ne razumejo nujno kot nekaj, kar jim je dano od zgoraj, temveč kot nekaj, kar vzpostavijo sami. To je mogoče le s podporo okolja, ki takšne pobude prepoznava. Tako je projekt bil (so)financiran v okviru programa Regionalnega stičišča NVO Podravja. Festival je manj cilj sam po sebi kot pa infrastruktura. Je prostor, kjer se srečajo tisti, ki filme delajo, tisti, ki jih gledajo, in tisti, ki šele ugotavljajo, da bi jih morda radi delali tudi sami. Več o tem z Laro in Doro:
Filmsko življenje se še vedno prepogosto zgosti okoli Ljubljane, kjer so šole, produkcijske hiše, obilica festivalov, kritiška scena in večina priložnosti za srečevanje filmskih ustvarjalcev. Toda film ni nujno najbolj zanimiv takrat, ko se vsi njegovi akterji znajdejo na istem naslovu. Prav nasprotno: lokalne scene lahko filmu ponudijo drugačne zgodbe, drugačne načine sodelovanja in predvsem občutek, da kultura ni nekaj, kar se zgodi nekje drugje in se nato pripelje na razstavo v njihovo mesto. Ptuj je pri tem precej hvaležen filmski protagonist: več kot dovolj star, da je poznan, in dovolj majhen, da se lahko kulturni dogodek v njem še vedno čuti kot nekaj skupnega.
Na prvi, precej hektični dan festivala smo se z Evo in Laro uspele dobiti na – za festivalske razmere skorajda luksuzni – mirni kavi. Medtem ko se je okoli nas vse pripravljalo na prvo uradno otvoritev, smo spregovorile tudi o nekoliko manj bleščeči – a zelo resnični – plati začetka nečesa novega: o strahovih.
Eden od prvih razlogov za optimizem je tako prišel že pred otvoritvijo. Presenetljivo veliko število prijav kratkih filmov je pokazalo, da kratka forma še zdaleč ni zgolj vmesna postaja do celovečerca, temveč živahen prostor zase. Z Evo in Laro smo zato poklepetale tudi o tem, zakaj prav kratki film:
Pozitivno presenečenje nad številom prijav pokaže tudi, da je materiala za tak festival več kot dovolj. Vprašanje očitno ni bilo, ali kratki film potrebuje svoj prostor, ampak predvsem, kje ga bo dobil. Festival tako ni izložba že uveljavljenih imen, ampak prostor za tiste, ki šele prihajajo – in za občinstvo, ki jih je pripravljeno odkriti.
Festival pa se ni ustavil pri gledanju filmov. Če je bilo njegovo izhodišče dati prostor kratki filmski formi, je bilo smiselno obiskovalcem ponuditi tudi možnost, da se v njej preizkusijo sami. Tako sta festival – poleg nočnega glasbenega programa – dopolnili še dve ustvarjalni delavnici.
Na delavnici animiranega filma so udeleženci spoznavali osnove animacije in različne animacijske tehnike ter skozi proces ustvarjanja prišli do svojih lastnih kratkih animiranih filmov. Druga delavnica je bila nekoliko bolj tekstilno usmerjena – pri sitotisku so lahko obiskovalci na rabljena oblačila natisnili motiv po lastni izbiri.
Vrnimo se k filmu – tega se je tudi ocenjevalo. V prvem tekmovalnem programu je žirija za najboljši film izbrala Dobrodošli doma režiserja Filipa Jembriha Jandrasa. V obrazložitvi je izpostavila izjemno sintezo vizualno-simbolnih elementov, celostno režijo, pristno ustvarjen filmski svet in presežno igro. Isti film je prepričal tudi občinstvo in prejel nagrado občinstva, medtem ko je bila posebna omemba podeljena filmu Male pare režiserjev Matjaža Jamnika in Gaje Naje Rojec, za avtorsko ekipo in ansambel.
V drugem krogu je nagrado za najboljši film prejel Moonprint režiserja Roka Lončarja. Žirija je pri njem izpostavila premišljen preplet slikarske tehnike, kolorita in filmskega jezika ter odprto zgodbo, ki povezuje senzibilnost notranjega sveta s presunljivimi vtisi zunanjega. Nagrado občinstva je prejel The Last Clap režiserke Gaje Jenko Mihelič, isti film pa je dobil tudi posebno omembo za uporabo avdiovizualnih prvin.
Tako smo skoraj pri koncu. Festival seveda niso samo ekipa. So predvsem ljudje, ki pridejo skozi vrata kina oziroma na njegovo dvorišče. Zato smo o festivalu povprašali tudi obiskovalke – nekatere od njih Ptujčanke, nekatere prvič na Ptuju – kaj so od prve edicije pričakovale in kaj so na njej našle.
Kratki film je posebna zver. Časa ima malo, da pove veliko. Ima samo nekaj minut, da gledalca prepriča, da bo vredno ostati do konca. Je prostor za eksperiment, drznost, nepredvidljivost. Nekoliko podobno lahko razumemo tudi prvi Festival kratkega filma na Ptuju. Majhen po letnici, a nikakor ne po ambiciji. Še brez dolge tradicije, pravil in pričakovanj, ki jih s sabo prinesejo desetletja obstoja, zato pa z dovolj prostora, da se njegova identiteta šele izriše.
Dogodek je bil živahen in predvsem živ, kar je bilo mogoče slišati v pravzaprav vseh izjavah obiskovalcev. Največ jim pomeni prav to, da se filmsko dogajanje ne konča pri Ljubljani, ampak pride tudi drugam in ustvari prostor za srečevanje. Za festival bo seveda čas prinesel še jasnejšo podobo in kontinuiteto. Če je bil prvi poskus preverjanje, ali takšen dogodek na Ptuju sploh lahko zaživi, mislimo, da je odgovor precej enostaven: več kot uspešno.
Festival kratkega filma 2250 je novinarsko krstila Lina.
V prispevku ste slišali pesmi Naš stari Ptuj Ansambla Toneta Kmetca in heaven, dave ter clouds avtorja pat102.
Dodaj komentar
Komentiraj