Brez zgodbe, brez smisla
Roman Jaz, ki nisem nikoli poznala moških belgijske avtorice Jacqueline Harpman na prvi pogled ponuja znano izhodišče: v zgodbo vstopimo skozi prvoosebno naracijo neimenovane protagonistke, ki pod nadzorom oboroženih stražarjev živi v zaprtem prostoru skupaj z drugimi ženskami, a o razlogu za takšno situacijo bralke ne izvemo ničesar. Znašle so se v zaporu brez jasnih koordinat. Zapornice namreč ne poznajo poteka časa, zunanji svet obstaja zgolj kot bežen spomin starejših, ki niti ne vedo, kako so se v tej situaciji znašle.
Preden še bolj vkorakamo v zgodbo, naj se ustavimo pri kontekstu prvotne objave romana in njegove kasnejše popularizacije. Jaz, ki nisem nikoli poznala moških je bil v francoskem izvirniku objavljen leta 1995, torej trideset let preden je v slovenskem prevodu Jerneja Pribošiča izšel pri Analecti. Ob izidu izvirnika roman ni doživel pretirane pozornosti, Harpman je namreč zavrnila temeljne koordinate distopičnega žanra. Svet romana ne ponuja razlage, ne razkrije nekega velikega družbenega sistema in ne omogoča alegoričnega branja, ki bi bralki dalo oporo.
Popularnost romana v zadnjih letih morda nakazuje premik v načinu bralske recepcije. Če izvzamemo vse poklicne bralke – od profesoric, kritičark, pisateljic in kar jih še je – in si privoščimo nekaj predrznega sklepanja, bi lahko zapisale, da je današnja splošna bralska recepcija bolj odprta za nelinearne in nefiksne narative. K temu sta v primeru tega romana morda vsaj delno prispevala sodobni feministični kontekst, ki v razpadu spolnih struktur prepoznava radikalno potezo, ter širši občutek, da je svet zelo fragmentiran in nestabilen.
Vrnimo se k romanu. Najmlajša med zapornicami, ki pripoveduje zgodbo, nima nobenega spomina na življenje pred zaporom. Ne pozna sveta na drugi strani rešetk, njegovega delovanja, ne pozna niti osnovnih družbenih struktur, ki jih druge ženske še bežno ohranjajo v spominu. Bralka ob vstopu v roman tako pričakuje distopijo, ki se bo prej ali slej razjasnila in razkrila mehanizme oblasti, ki ženske zadržuje v zaporu ali pa ponudila razlago katastrofe, ki jih je pripeljala v te okoliščine. A Harpman to pričakovanje sistematično spodkopava. Roman namreč ne predstavi zgodbe o izgubi sveta, temveč o stanju, v katerem se svet kot smiselna struktura sploh nikoli ne vzpostavi. Prav v tem odmiku od razlage in pomena pa se odpre osrednja napetost romana: nevednost kot pogoj neke radikalne, a hkrati prazne svobode.
Na to dvojnost nakaže že izhodiščna situacija romana. Pripovedovalka odrašča brez vsakršnega referenčnega okvira, ki bi presegal neposredno izkušnjo zapora. Njeno znanje o svetu je fragmentarno, posredovano s strani drugih zapornic, pogosto je tudi nepreverljivo. Poseduje sicer besede za omejen opis sveta, toda njihov pomen je razrahljan, nezanesljiv, označevalcem preprosto umanjka označenec. Tako so tudi moški zanjo koncept brez vsebine, prazna oznaka, ki kroži med ženskami kot odmev prejšnjega sveta.
Ko se pripoved s priliko pobega iz zapora postopoma premakne iz zaprtega v odprt prostor, bi lahko pričakovale razširitev sveta, več informacij, več orientacije. A zgodi se nasprotno. Prostor se razpre, a ostane enako neberljiv. Okoli stražarnice, kjer so bile zaprte, ni nobenega mesta ali drugih ljudi. Tako tudi ni nobenega sistema, ki bi ga bilo mogoče razvozlati.
V tem kontekstu se nevednost pripovedovalke pokaže v drugačni luči. Ni več zgolj posledica pomanjkanja neke zunanje reference, temveč specifična oblika bivanja. Ker ni bila socializirana v obstoječe strukture, kot so spolne vloge ali razmerja moči, je osvobojena učinkov njihvoega delovanja. Ne pozna želje v njenem kulturno kodiranem smislu, ne pozna pogleda, ki bi jo objektificiral, ne definira se skozi odnose, ki bi jo umeščali v družbeni red. Njeno zavedanje same sebe je rezultat odsotnosti kulturne konstrukcije subjekta.
A ta svoboda je hkrati radikalno prazna. Pripovedovalka ni osvobojena zato, da bi lahko nekaj postala, temveč zato, ker ni ničesar, kar bi lahko postala. Njena izkušnja sveta ni izkušnja možnosti, temveč izkušnja odsotnosti možnosti. Tudi njeno učenje skozi opazovanje in beleženje sveta nima prave funkcije. Znanje se kopiči, a se ne prevede v neko osebno moč, ker ni sistema, v katerega bi ga bilo mogoče aplicirati.
Na točki, kjer zapornice spoznajo svet zunaj stražarnice, se razkrije ena ključnih povezav v romanu: svet brez razlage in subjekt brez socializacije drug drugega ne kompenzirata, temveč se medsebojno utrjujeta. Ker svet ne ponuja nobenega okvira, se znanje ne more stabilizirati v razumevanje. Pripovedovalka tako ne more izgubiti smisla, ker smisel zanjo kot trdna struktura nikoli sploh ni obstajal. Njena pozicija zato ni tragična v klasičnem smislu, temveč je kvečjemu radikalno nevtralna.
Temu ustreza tudi slog romana, ki deluje kot njegova natančna formalna realizacija. Jezik pripovedovalke je zadržan, skoraj asketski, brez metaforičnega presežka ali retoričnih poudarkov, ki bi bralcu sugerirali, kako naj razume opisano. Stavki so kratki, pogosto opisni, usmerjeni v beleženje in ne v interpretacijo. Tudi tam, kjer bi pričakovali čustveni naboj, recimo ob smrti drugih žensk, ostane jezik nevtralen. To zadržanost v izrekanju lahko razumemo kot specifično obliko živete izkušnje: svet se namreč pojavlja kot niz pojavov, ki jih je mogoče zgolj registrirati, nimajo pa smiselne razlage. Prav zaradi tega slog učinkuje kot podaljšek pripovedovalkine pozicije, njen jezik pa distanco do sveta dodatno potrjuje.
Posledica te nevtralnosti je postopna razgradnja narativnih pričakovanj. Dogodki se sicer vrstijo, a ne delujejo kot narativno plastenje, ki bi pripeljalo k vrhuncu romana. Tudi dogodki, ki bi v drugačnem romanu nosili težo preobrata, tukaj ostanejo zadržani, skoraj zadušeni v enakomernem tonu pripovedi. Proti koncu dela tako postane jasno, da Harpman ne zanima niti razkritje niti razrešitev obstoječih razmer, temveč vzdrževanje tega stanja nejasnosti. Prostor se ne zapre, a tudi ne odpre v nekaj novega. Zavest pripovedovalke se skozi beg iz zaprtosti ne preobrazi zares, še vedno namreč tava v povsem izpraznjenem svetu.
Natanko v tem vztrajanju v nepojasnjenih razmerah pa se izkaže največja vrednost romana. Harpman si s tovrstno zgodbo privošči redko in tvegano gesto, namreč popolno zaupanje v doslednost lastnega koncepta. Namesto da bi popustil pritisku razlage ali emocionalne razrešitve, roman vztraja v svoji strogi, skoraj asketski logiki. Zato sklep ne prinese zaokrožitve, temveč zgolj izostreno jasnost. Nevednost se pokaže kot stabilno stanje, odsotnost razlage pa ostane temeljni pogoj sveta. Kar ostane, ni praznina v smislu manjkajočega, temveč prostor brez zahteve po zapolnitvi. In prav v tem tihem, nepopustljivem vztrajanju roman doseže svojo moč kot izkušnja, ki bralko prisili, da za trenutek opusti potrebo, da bi svet sploh moral imeti smisel.
Dodaj komentar
Komentiraj