Knjiga Susan Sontag z naslovom O ženskah je izšla pri založbi Sanje leta 2025 v prevodu Ane Pandur. Bolj kot enovito delo je sicer zbirka esejev, napisanih med letoma 1972 in 1975, ki jih je izbral in zbral v kronološkem redu njen sin David Reif. Dejstvo, da so eseji bili napisani pred približno 50 leti, v nas sproži mešane občutke. Pozitivno nas preseneti, saj so problematike, ki jih Sontag odpira, iz perspektive človeka 21. stoletja še vedno nerešljive oziroma nerešene. Iz istega razloga lahko postanemo obupani. Sontagina relevanca za sodobnega človeka sproža čudenje nad njeno zmožnostjo, da zajame probleme in vprašanja, ki še vedno nimajo enostranskega odgovora, kakor tudi nas pusti, da se sprašujemo, zakaj. 

Naslov knjige nam ne pove ničesar bistvenega in hkrati skoraj vse. Nekdo nas lahko vpraša »O čem je ta knjiga?« in najbolj poenostavljen odgovor se glasi: »O ženskah.« Vendar trdimo, da tako rekoč »pravo« vsebino knjige, po kateri jo lahko »sodimo«, najdemo na zadnji platnici. Citiramo: »Osvoboditev pomeni moč – ali pa nima pomena,« vendar pa prav ta neizprosen poudarek na moči napram enakosti odpira problematiko Sontagine pozicije. Moč namreč razume kot nekaj, kar si je treba tudi kot ženska radikalno prisvojiti. Za Sontag je moč predpostavka osvoboditve: če želiš biti svobodna, jo moraš imeti – oziroma jo sploh lahko imaš. Kako naj torej razumemo Sontagino pozicijo, ki vztraja pri boju za moč?

Njenih esejev, zbranih v knjigi, namreč ne povezuje neprekinjena navezava na feminizem. Poetinja Adrienne Rich je leta 1975 v korespondenci s Sontag, zbrani v eseju Feminizem in fašizem, kritizirala, da v eseju Fascinantni fašizem Sontag ni povezala nacistične Nemčije s utelesitvijo patriarhata. Ni sledila neprekinjeni retoriki, ki bi vsako problematiko fašizma povezala z osvoboditvijo žensk, kar bolj kot na pomanjkljivost kaže na zavedanje kompleksnosti in razlik. Vsako zgodovino bi lahko obravnavali kot zgodovino patriarhata, pravi Sontag v odgovoru Rich, kar pa ne pomeni, da bi jo morali. Feministka je to tudi, kadar ne piše o ženskah.

Če smo pozorni, lahko že v zgodnjem eseju Tretji svet žensk zasledimo neeksplicirano povezavo: Sontag citira Virginio Woolf, ki v traktatu Tri gvineje pravi, da je ženski boj boj proti fašizmu in mora biti revolucionaren. Mora biti radikalen in ne reformističen. Citiramo Sontag: »Gre za vprašanje moči.« »Kozmetični« popravki znotraj obstoječega sistema spolne stereotipizacije prinašajo le formalno enakost med spoloma, pri kateri pa se ženski boj ne sme končati. Ženske morajo izvajati dejanja, ki niso značilna za stereotipizirano ženstvenost in ženskost, pravi Sontag. Sama poda primer žvižganja za moškimi na ulici. Vendar pa se tukaj porodi vprašanje: ali ženske s tem ne tvegajo, da zgolj »prevzamejo« moč v obliki, kot je že ustaljena v patriarhalnih strukturah? Logika igre tako ostane nespremenjena. Lahko pa vključitev v boj za moč, kjer mora eden izgubiti, da drugi zmaga, dojemamo kot prvi korak in ne zadnjega. Natančneje rečeno, vključitev v strukture moči lahko dojemamo kot pogoj za njihovo transformacijo, ne pa kot cilj sam po sebi.

Nadalje Sontag poudarja, da morajo biti kategorije, kot sta seksualnost in potrošništvo, ter ideali, kot sta lepota in produktivnost, prevprašani. Osvoboditev žensk se ne more zgoditi znotraj kulturnih oblik in norm, ki delujejo kot orodja zatiranja in samozatiranja. Seči mora do korenin problema, kar Sontag brezkompromisno stori. Na primer, ne zadovolji se s preprostim zmanjševanjem ženskega boja na vprašanje razrednega boja ali ekonomskega statusa. Resnična osvoboditev zahteva kulturno revolucijo, četudi se osvoboditev ne more zgoditi s prezrtjem pomembnosti, ki jo pri tem igra področje dela, produktivnosti in splošna kritika potrošniške družbe.

V prvem eseju Dvojna merila staranja, kjer raziskuje, kako starost in staranje doživljajo ženske, se odpre tematika okusa in lepote. Citiramo: »Pravila okusa uveljavljajo strukture moči.« Ženskam proces staranja ni naklonjen. Njene gube pomenijo degradacijo njenega bitja. S staranjem postane manj zaželena in s tem prepogosto tudi manjvredna. Starejša ženska, katere obraz ne skriva številke njene starosti, se bo na vso moč trudila to zakriti s toaleto. Ta proces prikrivanja, glede na prilagajanje družbenemu idealu ženske, odraža specifično zahodni pogled njenega časa, v katerega je Sontag situirana.

Vendar pa je treba dodati, da se ta pogled danes več ne omejuje zgolj na zahodni kulturni prostor. Namreč, potrošniška družba, ki se je v svoji sodobni obliki razvila v zahodnem kontekstu, je skozi globalizacijo potrošniške kulture vse bolj prispevala k širjenju ideala mladosti. Mladost, v kateri ima človek največ energije, produktivnosti, naivnih želja in spontanosti, je tako postala več kot estetski ideal. Postala je nekaj, kar se mora kupovati in vzdrževati. Posledično se pritisk k ohranjanju mladostnega videza širi tudi v družbe, kjer starost, četudi z vidika lepote ni bila preferirana, ni bila nekaj, kar bi bilo treba prikrivati in negirati. 

Sontagino pisanje je neposreden odziv na družbeno realnost njenega prostora, in vendar lahko opazimo tudi relevantnost za današnji čas. Ženska še do danes ni ubežala lepoti, ki jo lovi, kakor tudi lepota ne njej. Lepota oz. skrb za videz je njena dolžnost, ki »lepši spol« vseskozi potiska v vlogo »drugega«. Sontagina zahteva po moči zatorej ni nujno zahteva po posedovanju falosa, temveč zahteva po moči za ukinitev teatra, ki žensko postavlja na pozicijo »drugosti«. Avtorica to nadalje razdela v dveh esejih o lepoti – Lepota in Lepota ženske. 

Tukaj gre za moč, ki se izvaja preko uprizoritvenega; preko tega, kar se kaže. Če sprejmemo Sontagino misel, da »biti ženska pomeni biti igralka«, vidimo, da je ženska, ki v družbi ne želi izstopati, prisiljena v igranje vloge. Kot alternativo takšnemu gledališču identitete avtorica postavi zahtevo po resnicoljubnosti, z rahlo problematično predpostavko avtentične pozicije; citiramo: »Ženske morajo dopustiti, da se jim življenjska pot zapiše na obraz. Ženske morajo govoriti resnico.« Odgovoriti po resnici na vprašanje »Koliko si stara?« ali nehati obsesivno skrbeti za svoj videz ni zgolj nepomembna osebna odločitev, ampak dejanje upora proti strukturam, ki ohranjajo razmerja moči.

Obsedenost z estetsko popolnostjo in utopično disciplino telesa pa ne more biti zgolj predmet feminističnih študij. V eseju Fascinantni fašizem analizira fašistično umetnost skozi dva eksponata; filmi Leni Riefenstahl in knjiga SS Regalia. Sama Riefenstahl je namreč nekoč izjavila, da so njena dela v temelju raziskovanje lepote in njene harmonije. Torej daleč od tega, da bi bili filmi propagandno orodje in lutke Goebbelsovega prijema. Četudi je res, da fašistična umetnost opeva nek tip lepote, ta ni nedolžna. To je opevanje telesa brez nepopolnosti, telesa, ki izvaja »rituale« utopične seksualnosti. Fašistični imaginarij je v svojem bistvu seksualen; v njem je Hitler vodenje množic dojemal kot spolno nadvlado nad »ženskimi« množicami. Nad kom drugim pa je mogoče izvesti spolno nadvlado kot nad ženskami? Drugače rečeno: kadar gre za spolno nadvlado, je tista ali tisti, ki je dominiran, postavljen v strukturno vlogo ženske, natančneje, če karikiramo, nemočne, podrejene »ženskice«. 

Kompleksne vezi med estetiko, politiko in spolom Sontag v zadnjem eseju knjige ne zaokroži v koherentno intelektualno držo, temveč izrazi spremembe v njenem mišljenju. Poudari, da si želi, da bi njeno besedilo sodili kot argument. Ne osebno počutje, pač pa argument, je to, da je za ženski boj nujna avtonomna ženska pozicija. Ne gre za sovražnost do moških, kot se ob branju knjige morda lahko zdi. Gre za spoznanje, da uspeh organiziranja ne sme biti pogojen s prisotnostjo moških. Ampak ali to izključuje možnost sodelovanja žensk z moškimi? Zdi se, da ja, vsaj dokler se ženske in moški borijo. Morda pa lahko predstavimo nekoliko nenavadno logiko, da se morajo ženske in moški najprej spopasti, da bi ukinili potrebo po nenehnem boju za moč, ki neharmoničnega antagonizma med moškimi in ženskami ne reši.

Naj sklenemo recenzijo tako, kot je sklenjena knjiga: z intervjujem. Simone de Beauvoir prekine Sartrovo misel o zavezništvu z moškimi, ki vsi »mislijo enako«, in jasno postavi mejo: »Moški nikoli ne razmišljajo tako kot ženske.« Takšna odrezavost je prisotna tudi v Sontaginem slogu in tega ne smemo jemati kot slabo lastnost tako imenovane »raging feministke«. Sontag, kakor tudi de Beauvoir, se zaveda razlike med moškimi in ženskami, naj bo to razlika v zahtevah ali razlika že v samem mišljenju. Razlika je prisotna – in ignoriranje ali poskus njenega zabrisanja je ne bo odpravilo. Nič boljše pa ni pretvarjanje te razlike v neodpravljiv antagonizem, pri katerem je feministka v očeh moškega redkokdaj brez jeze. Moški in ženske morajo ostati različni, ne da ta razlika vpeljuje razmerja podrejenosti in nadrejenosti, kjer se lahko vlogi v spopadu nenehno izmenjujeta. 

Ampak če je torej ne razumemo kot klišejsko podobo jezne feministke, jo moramo razumeti kot zagovornico dejanskega boja za moč. Njena vzvišenost ni puhla aroganca, ampak je odpor do sodelovanja v družbenem teatru stereotipiziranih spolnih vlog in hkrati upor proti njem. Ženske si lahko in si morajo same postaviti alternative onkraj obstoječega sistema, in njeno pisanje, ki se od kritike premika k alternativam, je dokaz za to. Sontag bi napisala nekaj v smislu, da alternative ne smejo ostati samo zapisane na papirju. Kot smo že povedali, ženske morajo začeti žvižgati za moškimi na ulici, vendar ne brez prevpraševanja boja, ki se godi na račun moči.   

Recenzijo je pripravila Ela P. B.