Film, ko se neha pripovedovati
Tokrat smo se podale v Muzej sodobne umetnosti Metelkova, kjer vse do avgusta gostuje razstava Kozmični kolektiv: OM produkcija in njen drugi prihod. Če se vam ob imenu OM produkcija porajajo asociacije na meditacijo, mantre ali guruje z dolgimi bradami, niste povsem zgrešili. Če pa ste prepričani, da gre za slovenski filmski kolektiv, prav tako ne nujno. In če niste prepričani o ničemer od naštetega, ste morda celo najbližje resnici. Globok vdih, izdih pa začnimo.
OM produkcija je eden najskrivnostnejših pojavov v zgodovini slovenskega filma. Čeprav ime namiguje na kolektiv, organizacijo ali celo nekakšno produkcijsko hišo, se za njim v resnici skriva predvsem en človek. Za namene tega prispevka ga kličimo preprosto Om. Med obiskom razstave smo ga naključno tudi spoznale, a ga iz spoštovanja do dolgoletne anonimnosti nismo prosile za izjavo. Zdelo se nam je nekako neprimerno. Konec koncev je ravno odsotnost pojasnil eden ključnih razlogov, da OM produkcija še danes deluje tako privlačno.
V petih desetletjih ustvarjanja je Om deloval pod vrsto psevdonimov in izmišljenih identitet, kot so Matilda Smrtnik, Emannuel Gott-Art, Florjan Gorjan, Marta Žnidaršič, Veronique Gartenzwergel (plus hči) in drugi. Vsak izmed njih se je podpisal le pod en film, tako da je mejo med avtorjem in mitom sčasoma postalo skoraj nemogoče določiti. Namesto da bi Om gradil prepoznavno avtorsko ime, je gradil lasten univerzum.
V tem času je ustvaril 41 unikatnih del, ki jih sam sicer nerad imenuje filmi. Raje govori o informacijah. Njegovo delo je nastajalo na 8- in 16-milimetrskem filmskem traku, pogosto daleč od institucionalnih okvirov. Zanimali so ga svetloba, gibanje, montaža, naključje, percepcija in sam material filma. Kamera pri njem ni služila pripovedovanju zgodb, temveč raziskovanju tega, kako sploh gledamo. Njegove informacije – ali filmi, če že moramo – zato pogosto delujejo kot vizualni eksperimenti, sanjski zapisi ali meditacije v gibanju.
Skozi celotno razstavo obiskovalko spremlja simbol om kot nekakšen lajtmotiv. V budistični in hinduistični tradiciji om označuje prvobitni kozmični zvok – vibracijo, iz katere naj bi nastalo vesolje. Prav ta zvok odmeva tudi v ozadju. Če vas še ni uspaval ali se vam od njega že rahlo blede, dobrodošli na frekvenci OM produkcije. Zdi se, da zanjo filozofija om označuje predvsem vero, da lahko filmski trak, projektor in dovolj radoveden gledalec skupaj ujamejo frekvence, ki običajno ostanejo skrite.
Čeprav ga danes umeščamo v zgodovino slovenskega eksperimentalnega filma, je Om – posameznik – vedno deloval nekoliko ob strani. Njegova dela so krožila po kino klubih, alternativnih galerijah, festivalih in začasnih projekcijskih prostorih, pogosto pa so bila predstavljena kot del širšega umetniškega dogodka. Pomemben ni bil le film, temveč celotna situacija projekcije: prostor, zvok, projektor in gledalec. Gre za dolgoletni umetniški projekt, ki je vztrajno raziskoval meje med filmom, performansom in vizualno umetnostjo. Vsi OM filmi naj bi bili še vedno skrbno hranjeni na svojih originalnih filmskih trakovih. Videti jih je mogoče le ob izjemno redkih, a zato toliko dragocenejših priložnostih.
Čeprav je osrednje prizorišče obletnice razstava v +MSUM-u, se OM produkcija ni povsem preselila iz kina v muzej. Razstavo namreč spremlja tudi program v Slovenski kinoteki, ki je v sodelovanju z muzejem pripravila vrsto projekcij in dogodkov. Marca so na kinotečnem platnu prvič predvajali Kumbum 1+1 (1975–1987). Gre za paralelno projekcijo dveh slik hkrati in s tem posebno različico filma, ki je pol krajša od izvirnega celovečerca Kumbum 1 (1975-1987). Projekcija je bila prva v nizu dogodkov, s katerimi sta Kinoteka in +MSUM skupaj obeležila petdesetletnico delovanja OM produkcije. A dela OM produkcije že od nekdaj vztrajajo zunaj meja klasične kinematografske izkušnje, zato ni presenetljivo, da osrednje mesto jubilejnega programa pripada prav razstavi.
Razstava skuša osvetliti Omov zagoneten univerzum, a dokaj hitro postane jasno, da OM produkcije ni mogoče zapreti v muzejsko vitrino. Njena dela se nenehno izmikajo razlagi, še raje pa kategorijam. Niso dokumentarni filmi, nikakor igrani, a niso zgolj eksperimentalni filmi. Bolj kot karkoli drugega so poskusi. Poskusi zaznavanja, gledanja in poslušanja.
Že prvi prostori razstave obiskovalca uvedejo v zgodovino kolektiva. Najprej smo se sprehodili skozi fotografije, dokumente in plakate, ki rišejo obrise te skorajda urbane legende. A pravo srečanje z OM produkcijo se začne šele s projekcijami.
Preden pridemo do osrednje dvorane, razstava obiskovalca vodi skozi niz manjših sob. V eni izmed njih je platno prepognjeno v več ravnin, kot nekakšna papirnata harmonika. Če se usedemo tik prednjo, nas gibljive podobe obkrožijo z več strani in ustvarijo potopitveno izkušnjo. Posnetek te projekcije lahko trenutno slišite v ozadju. Posebno pozornost pritegne tudi manjša instalacija človeške lobanje, na katero je projicirana drobcena gibljiva podoba.
V osrednjem prostoru razstave, ločenim z zavesami, na petih ločenih postajah na steni hkrati teče pet projekcij kratkih filmov. Vsaka izmed njih predstavlja enega od petih elementov, po vrsti: zemljo, vodo, ogenj, zrak in petega, eter. Tretji, ognjeni sklop, med drugim vključuje odo Radiu Študent, podpisano z imenom Magdalena Westermeyer, saj naj bi bil skrivnostni gospod Om nekoč tudi sam tesno povezan z Radiem Študent.
Pred vsako projekcijo stoji lesena klop. Nad njo visi projektor, ob njem pa zvočnik, skrit pod manjšo prozorno plastično kupolo. Če sedimo neposredno pod njo, slišimo predvsem film – oziroma informacijo – pred seboj. Ko se nekoliko premaknemo, začnejo v prostor vdirati še zvoki drugih projekcij. Nenadoma se ritmi, šumi in glasovi mešajo med seboj ter ustvarjajo novo, morda nenamerno kompozicijo. Prisluhnimo hipnotičnim zvokom enega izmed projektov iz projekcije številka 4:
Posebej fascinantno je, kako sodobno vse skupaj deluje. Čeprav so bila mnoga dela posneta pred štiridesetimi ali petdesetimi leti, se brez težav postavijo ob bok današnjim galerijskim instalacijam. Razlika je le v tem, da Om za svoje eksperimente ni potreboval računalnikov, algoritmov ali – Bog ne daj – umetne inteligence. Dovolj so bili filmski trak, projektor in neizmerna radovednost.
Menimo, da razstava uspešno pokaže, da OM produkcija ni bila zgolj lokalna posebnost. Čeprav je nastajala v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, je razmišljala v dialogu s širšimi tokovi avantgardnega in underground filma. Slutimo odmeve ameriškega eksperimentalnega filma, psihedelične kontrakulture, performansa in konceptualne umetnosti. Toda Om nikoli ni deloval kot posnemovalec. Vsaj tako rad reče sam. Njegov opus je preveč samosvoj, preveč trmast in preveč čuden za kaj takega. Prav zato je eden večjih dosežkov kustosinje Ane Mizerit, da mu na razstavi uspe dati obliko, ne da bi ga pri tem pretiroma ukrotila.
Kozmični kolektiv: OM produkcija in njen drugi prihod ni zgolj pregled zgodovine nekega filmskega kolektiva, temveč povabilo v vzporedno zgodovino slovenskega filma. Takšno, v kateri je filmski trak ritualni predmet, gledalec pa soustvarjalec izkušnje. Če se nemara same odločite za obisk razstave in boste po ogledu nekoliko zmedene, ne skrbite. Verjetno ste razstavo doživele natanko tako, kot je bilo mišljeno.
Z vami je meditirala Agata Projektor.
V oddaji ste prisluhnili glasbi:
Cosmic soul, RibhavAgrawal, Pixabay
For Deep Experimental, DayNigthMorning, Free Music Archive
Dodaj komentar
Komentiraj