Beneška žalostinka
O letošnjem beneškem bienalu je bilo napisanega že dosti, predvsem o političnih implikacijah odločitev vodstva. V današnjih Finih umetnostih si bomo zato ogledali razstavo na Arsenalu, seveda z ozirom na to, kako takšne odločitve sooblikujejo vsebino. Poskusili bomo začrtati poglavitne tendence, ustavili se bomo zgolj pri nekaterih najbolj merodajnih projektih.
Tokratna postavitev, zasnovana pod taktirko lani preminule kuratorice Koyo Kouoh, je naslovljena In Minor Keys, kar napeljuje k manj vidnim tokovom sodobne umetnosti, pa tudi k večji pozornosti na senzoričnih aspektih del. V spremnem besedilu sta kot eni od vodil izpostavljena tako fizični kot duhovni počitek. Za začetek torej lahko povemo, da tokrat kar mrgoli monumentalnih, potopitvenih instalacij, ki hkrati vprežejo več obiskovalkinih čutov.
Vse našteto že malo diši po fetišizaciji vsega naravnega ter praks, ki temeljijo na stiku z okoljem. Iz tega skoraj nujno izide tokenska predstavitev naštetega. Na drugem koncu spektra pa so naravne sile pogosto posredovane skozi visokotehnološke kanale. Obiskovalka lahko občuti simulirane zemeljske tresljaje ali na monitorjih spremlja podzemne simbiotične sisteme, ki jim glasbena spremljava posodi svoj glas. Oboje deluje kot nekakšen prevod naravnega v tehnološko, vendar ta nikoli ni reflektiran in osmišljen, kot je na razstavi nasploh zamolčano tudi, kakšne okoljske posledice imajo projekti takšnih razsežnosti, kakršen je bienale.
Poleg ostalih čutov je pogosto tudi zanašanje na besedo; ne le v obrazstavnih tekstih, ki so nemalokrat zgovornejši od samih del oziroma kar nosijo nalogo pomenotvorja, kjer delom samim to ne uspe. Nekatere od instalacij dopolni govorjena beseda, ki največkrat ostane na ravni manifestnega izrekanja, opazno mesto pa zasedajo tudi literarne reference. Izseki iz del uveljavljenih avtorjev, kot sta Toni Morrison in Gabriel García Márquez, so na razstavi natisnjeni na impozantnih ponjavah iz blaga in se pojavljajo kot enakovredni umetniškim delom.
V delu Let this be my Cathedral barbadoške umetnice Annalee Davis je poezija Olive Senior tista, ki delu posodi kakršenkoli naboj. Umetnica se nasloni na pesem Birthshooting Season, ki v skopih a preciznih verzih mnogo ostreje zadene problem izkoriščanja narave, ki naj bi ga naslavljala umetničina monumentalna instalacija. V besedilu sicer lahko preberemo, da se Davis ukvarja s kolonialno zgodovino in obnavljanjem plantaž, ki so z njo neizbrisno zaznamovane, med drugim tudi tako, da vzgaja lasten vrt po karibskih vrtnarskih tradicijah. Vendar pa smo na bienalu deležni zgolj predimenzioniranega herbarija. Suhi rastlinski listi, razpeti po polkrožnem ozadju, so lepa metafora – ne za umetničino prakso, ki jo izvaja na domačih tleh, temveč za suhoparnost njene predstavitve v razstavnem kontekstu. Njeno delo je dobesedno sploščeno v preprosto vizualijo, ki se popolnoma zanaša na zunanjo oporo.
Uspešnejšo uporabo pisane besede najdemo v delu Sofíe Gallisá Muriente, Useless Cinema I-IX. Umetnica apropriira fotografije portoriške policije, pridobljene iz nadzornih posnetkov lokalnih levičarskih skupin. Tehnično nedovršene fotografije – pogosto presvetljene ali neizostrene – so sopostavljene z izmišljenimi opombami, ki represivni pogled institucije ironično postavijo v kontrast z umetnikovim, kar spretno izpostavi banalnost takšnega početja.
V primerjavi z opisanim je delo Davis le droben korak naprej od umetniških videov, ki so v resnici kratki dokumentarci o temi, ki jo avtor raziskuje, njihova umetniška vrednost pa je vprašljiva. Tudi teh seveda na letošnji ediciji bienala ne manjka. Dobri nameni, moralna načelnost umetnika in celo funkcionalna uspešnost umetniških del žal ne determinirajo njihove kvalitete. Od umetnikov bi namreč pričakovali nekoliko inovativnejše strategije; tako v prezentaciji kot tudi pri udejanjanju lastne prakse. Poleg tega je tako umetnost podrejena neki zunanji namembnosti, neki utilitaristični funkciji. Institucija bienala to s pridom izkorišča kot dokaz svoje progresivnosti, ki pa umanjka ravno tam, kjer bi lahko imela realne posledice.
Skorajda se zdi, da se razstava noče soočiti z lastno sedanjostjo, pogosto je čutiti nekakšen beg. Ta je enkrat uperjen v preteklost, ki jo umetniki raziskujejo, da bi obudili že skoraj pozabljene družbene prakse ali pa razkrili potlačene zgodovinske dogodke. Včasih ima povratek tudi revizionistične ambicije. Po drugi strani pa, kot smo nakazali že s prvim primerom, zgodovino in tradicije obujajo za namene zarisovanja pravičnejših prihodnosti.
Ko se sprehajamo po dolgi hali, je sčasoma nemogoče spregledati, da je dobršen del razstavljenih projektov sestavljenih presenetljivo podobno, predvsem tistih, ki bolj kakor na formo stavijo na konceptualno zasnovo s poudarkom na alternativnih praksah prihodnosti. Delujejo skoraj šablonsko. Grobi oris te formule bi se glasil nekako takole: izberite poljubno družbeno ali kulturno prakso, značilno za določeno geografsko področje, praviloma ene od držav globalnega juga. Določite z njo povezan material ali njeno fizično manifestacijo. Če ste zelo inovativni, potegnite še kakšno medlo vzporednico z naravnim pojavom, najraje kar rastlino, ki bo pripomogla k lažji estetizaciji, ali pa se ohlapno navežite na razstavni prostor. Potem razglasite, da vaša instalacija s poglobljeno raziskavo spodbuja razmislek in nam omogoča povsem nov pogled na nekaj, kar smo od nekdaj imeli za samoumevno.
Eden najbolj v oči bodečih primerov je delo Dana Lia, instalacija Ephemeral temple for decaying beings. Umetnik se ukvarja z vprašanjem razkroja onstran preproste binarnosti prisotnosti in odsotnosti, kakor navadno razumemo smrt. To skozi raziskave tujih kultur in njihovih obredov ob koncu življenja misli zgolj kot točko prehoda iz enega stanja v drugega, pri čemer slednje postane predpogoj za evolucijo kompleksnih ekosistemov. Kaj pa vidimo v resnici? V niši, zamejeni z dolgimi rumenimi zavesami, s stropa visijo trije košati venci iz rož, ki jih podpirajo vrvi – navezava, lahko preberemo, na zgodovino Arsenala kot tovarno vrvi. Ta povezava ni dalje ozaveščena, kot tudi ob strani prikladno puščamo dejstvo, da je v razstavnem prostoru rastlinje odrezano od življenjskega cikla ekosistemov. Instalacija naj bi bila prostor za kontemplacijo o teh idejah, kar je le napihnjen način za izražanje dejstva, da je umetnik ustvaril močno estetiziran prostor, v katerem si gledalka napase oči, z medlim izgovorom na nekaj več. Res bo cvetje sčasoma ovenelo in se razkrojilo ter s tem izgubilo svojo potrošno lepoto, hkrati pa bo pridobilo na patosu.
Na prvi pogled je takšnim delom težko karkoli konkretnega očitati, saj vse nekako deluje; povezave so smiselne in upravičene, čeprav nekoliko predvidljive, postavitve pa dovolj dosledno ilustrirajo to, kar preberemo v obrazstavnem besedilu. Vendar pa je njihov učinek, navkljub visokoletečim idejam, v glavnem sploščen v relativno prijetno estetsko izkušnjo. V našem pregledu smo pravzaprav popolnoma izpustili tudi dobršen del razstave, ki ga zasedajo kosi, še vedno osrediščeni na formalnem aspektu, nekoliko naivnem in pomensko izpraznjenem zanimanju za delo z materialom. Glinene vaze človeških dimenzij, monumentalne skulpture iz kovine ali minimalistične kiparske postavitve praktično delujejo skoraj kot polnilo za neizkoriščen prostor, vsebinsko pa ne doprinesejo praktično ničesar. Kot pa smo videli, v večini primerov dosti več ne moremo trditi niti za projekte, ki imajo kompleksnejše ambicije. Do neke mere že sama prisotnost slednjih na bienalu spodreže njihove potencialne naboje, saj je več kot očitno, da jih institucija izrablja za čiščenje lastnega imena. Ob mešanici eskapističnih del s takšnimi, ki si prizadevajo biti politična, a zapadajo v preverjene in formulaične konfiguracije, je gledalka predvsem naveličana, kar nič več ne preseneča.
Tihe tone je poslušala Neža U.
Dodaj komentar
Komentiraj