state51, 2026

Občutki negotovosti, izčrpanosti in iskanja lastne vrednosti umetnost spremljajo pravzaprav od njenega nastanka. Ne glede na čas ali medij se umetniki vedno znova vračajo k vprašanju, kako posameznik v svetu nenehnih pritiskov in pričakovanj ohranja občutek samega sebe. Danes se ti občutki kažejo v kolektivni utrujenosti, nenehni digitalni povezanosti in potrebi, da smo ves čas dosegljivi, odzivni in vidni. Prav takšne vtise s fragmentirano in eksperimentalno zvočno podobo raziskuje londonski trio Voka Gentle.

Toda zasedba teh občutkov ne opazuje zgolj od daleč, temveč jih poslušalcu namenoma približuje in ga vanje postopoma potaplja. Z nasičenimi aranžmaji in zajetnimi besedili trio sprva ustvarja kaotičnost, za katero se zdi, da bo počasi izzvenela. Toda prav v trenutku, ko poslušalec v plastenju subtilnejših melodij začne iskati oporo, jo Voka Gentle izmaknejo in ga ponovno potisnejo v kroženje ponavljajočih se šumov in razpršenih vokalov.

Londonski trio sestavljajo dvojčici Ellie in Imogen Mason ter William J. Stokes. Člani izhajajo iz izrazito akademskega in produkcijskega okolja. Ellie je tonska inženirka pri založbi Mute Records, Imogen se lahko pohvali s solo ploščo pit of mine, ki jo je novembra 2024 izdala pod psevdonimom sm^sher, Stokes pa pripravlja doktorat na temo komponiranja pri izjemnih glasnostih.

Voka Gentle na svoji tretji studijski plošči Domestic Bliss ostajajo zvesti precej eksperimentalnemu pristopu k ustvarjanju. Skladbe pogosto zvenijo kot kolaž različnih izvedbenih stilov in terenskih posnetkov, mednje pa se vpletajo izmenjujoči se moški in ženski vokali. V prepoznaven zvenski milje so vpeta še nenavadna, mestoma zelo intimna besedila, s katerimi trio poskrbi, da je izkušnja neintuitivna, nelagodna in izmuzljiva. Osrednje aranžmajsko vezivo njihovega avtorskega ustvarjanja bi lahko primerjali z brezglavim potapljanjem v kičasto sladkobnost, ki pa kmalu postane neprijetno lepljivo. Mehke ženske vokale, ki lebdijo nad nežnimi melodičnimi kulisami, dušijo težke kitarske koračnice, trenja sintetizatorjev in razpršeni šumi tolkal. Poslušalca tako občasno prevzame občutek, kot da spremlja več radijskih postaj hkrati.

Voka Gentle zvočno napetost gradijo z občutkom skorajšnjega izbruha, a se skladbe tik pred vrhuncem pogosto sesedejo v repetitivno zanko. V višku skladb Torpedo Mike in Battle Sequence se namesto s pričakovano katarzo srečamo s ponavljajočimi se melodijami in tekstualnim balastom. Poslušalec tako ostane brez prave razrešitve, kajti skladbe kljub stopnjevanju redko dosežejo vrhunec, ki ga ves čas nakazujejo – kar je lahko bodisi največja slabost albuma bodisi osrednja ideja zasedbe.

Med bolj umirjenimi trenutki albuma posebej izstopa skladba You Deserve It!, pri kateri nas lahko že agresiven naslov nekoliko zavede. Namesto zvočne eksplozije poslušalca pričaka krhka balada o osamljenosti, hrepenenju in potrebi po bližini. Z vrsticami, kot sta »Čakam nate, tukaj sem sam« in »Ta občutek zibljem z rokami iz kamna«, bend ustvari pripoved o spominu na toplino, ki obstaja le še v fragmentih. Tudi tu trio ne ponudi pravega olajšanja, temveč poslušalca pusti z občutkom nedokončanosti, ki pa se v naslednji zaporedni skladbi Kinema začne prelivati v vse glasnejši kaos.

Album doseže vrhunec v omenjeni skladbi, ki se iz tihega šepeta počasi razraste v gosto zvočno gmoto in hipnotično, mantrično ponavljanje verzov »Tako nizko, da tega ne moreš preboleti« in »Tako visoko, da tega ne moreš preboleti«. Prav ta mantričnost skladbi vdihne nekaj, česar albumu pogosto zmanjka – atmosfersko zavetje. Tokrat poslušalec ni več ujet v hektično mešanico ritmov in hrupa, ampak postopoma vstopa v skoraj transu podobno kroženje melodij, s katerim zasedba za trenutek preseka vtis prenasičenosti plošče. V bolj melodičnih trenutkih albuma, denimo v skladbi K Sees the Deal Go Down, trio za hip spominja na sanjavi artpop zasedbe Mew, vendar Voka Gentle tudi tu raje kot jasen vrhunec izberejo razpršen in izmuzljiv prevrat.

Kljub naslovu Domestic Bliss album skoraj nikoli ne doseže prave spokojnosti. Ta ostaja le ironična iluzija – nekaj, kar trio z bridkimi melodijami, stopnjujočo napetostjo in trenutki vokalne topline ves čas nakazuje, a je poslušalcu nikoli zares ne ponudi. Zaradi nenehnega plastenja zvočnih dražljajev je lahko poslušanje albuma v celoti precej naporno, poslušalec namreč skozi večino plošče ostaja ujet v nelagodju. Morda zato album še najbolje deluje, ko mu prisluhnemo postopoma, skozi posamezne skladbe, kot pa da celotno ploščo zajamemo z enim samim poslušanjem.