Sleaford Mods: The Demise of Planet X
Rough Trade, 2026
V Tolpi bumov je po nekaj manj kot treh letih zopet napočil čas za novo dozo pikrega pregleda družbenega dogajanja izpod peresa Sleaford Mods. Čakanje na nov album postpank dvojca iz Nottinghama je podobno čakanju na novo kolumno vaših najljubših piscev. Naraščanje vzhičenosti, ko se približujemo dnevu izida, je povezano predvsem s tem, da od njiju pričakujemo, da bosta s svojim delom razodela unikaten in prebojen pogled na aktualno družbeno stanje. Nadejamo se, da bosta povzela raznoliko družbeno dogajanje in skozenj prikazala turobno realnost, v kateri živimo. Po tihem pa si želimo, da bosta reči, ki jih sami zgolj mislimo, izrekla na glas.
Vokalist in avtor besedil Jason Williamson je na agresivnem podajanju trpkih »resnic« zgradil kariero, ki je z albumom The Demise of Planet X dobila že trinajsto studijsko ovekovečenje. Kljub temu da se minimalističen pristop, ki ga ubirata z Andrewjem Fearnom, zares ne spreminja, je navdušujoče dejstvo, da jima uspe v vsako ploščo vtisniti povsem lastno identiteto. The Demise of Planet X na prvi pogled prinaša novo dozo istega, toda ob temeljitem pregledu ugotovimo, da je hudič v podrobnostih. Williamson še naprej ostaja začuden nad dogajanjem po svetu, ki ga spremlja z upravičenim besom, a nam novi album z uvodnikom namigne, da bo tokrat ubral drugačen pristop.
V zadnjem desetletju se je dvojec znašel v navzkrižju s precejšnjim delom britanske glasbene scene – Williamson je namreč številne ustvarjalce pogosto vlačil po zobeh. Nekateri napadi so bili upravičeni, spet drugi nekoliko samovšečni in nepotrebni. Po letih dela s psihologom je pevec zdaj prispel do dna velike želje po pozornosti, ki ga je gnala k tem dejanjem. V zadnjem obdobju je tako zakopal kar nekaj bojnih sekir, v uvodnem komadu The Good Life pa napove, da ne bo več napadal oseb z glasbene scene, ampak bo svoj bes usmeril v bolj produktivne zadeve. Skladba The Good Life je album v malem, kajti v njej najdemo vse značilnosti studijskega projekta. Čustveno zrelejši Williamson se izpostavi samokritiki, ki ga vodi tudi do spoznanja, da ni sramotno sodelovati z glasbeniki, ki lahko določen del skladbe izvedejo bolje kot on. V uvodnem komadu tako slišimo kar dve sodelovanji. Dvojica iz zasedbe Big Special je poskrbela za strašljive refrene, v skladbo pa je presenetljivo vključena tudi igralka Gwendoline Christie, ki jo poznamo iz serije Igra prestolov. Novinka v glasbenih vodah opravi odlično delo, ko v tretjem verzu nastopi kot izraz Williamsonovega notranjega glasu in predstavi, kaj se resnično dogaja v njegovi glavi. Obupano kričanje najintimnejših čustev je zares pretresljivo, Williamsonova presoja, po njegovih besedah skladna s slehernikom, da je vse, kar obstaja, le bolečina v nas, pa bo boleče prepoznavna marsikomu.
Skladbe so navidezno instinktivne pripovedi o družbi, ki je zgrajena od zgoraj navzdol. Občutek, da prihajajo naravnost iz drobovja, je morda povezan tudi s tem, da je predhodni album UK Grim najavil konec upanja v nepovratno izgubljenem svetu. The Demise of Planet X služi kot opis stanja na tej strani zgodovinskega preloma, popisuje, kaj vse je šlo in še vedno gre narobe. V komentarjih tega dogajanja Sleaford Mods ostajata prezirljiva in posmehljiva. Dotakneta se zgodb z daljnosežnim vplivom, kot je ameriško gibanje Maga, in tudi majhnih osebnih iritacij, kot so leni lastniki psov, ki jih vodijo zgolj na kratke sprehode okrog ulice. Za razliko od večine liberalno usmerjenih glasbenikov si upata nastaviti ogledalo tudi modernim levičarskim klišejem. Pozivu Elonu Musku, naj enkrat za vselej odjebe, hitro sledi kritika brisanja drugače mislečih komentarjev na spletni strani časopisa The Guardian.
Obravnavane tematike ostajajo v prepoznavni liniji, album pa izstopa po inštrumentalnih podlagah. S tega vidika gre najverjetneje za njuno najambicioznejše delo, kar niti ne čudi, saj je vključevanje novih elementov nujno za ohranjanje svežine zvoka, ki je zgrajen na minimalizmu. Glasbo v več delih tvorijo teksture, ki vanjo vnesejo polnost in jo zaokrožijo. Del tega so zagotovo tudi številna sodelovanja, ki album spotoma popestrijo z novimi vplivi. Tak primer je komad Elitist Goat, zgrajen okrog preproste, vendar zelo zapomnljive klaviaturske melodije, ki dokaže, da si dvojec upa uporabiti tudi manj ostre zvoke. Velika dodana vrednost albuma so tudi gostujoči vokali, denimo Aldous Harding, ki s sarkastičnim refrenom napade samozadovoljne aktiviste na družbenih omrežjih.
Presenetljivo speven je tudi njun najbolj odkrit komad v karieri – Gina Was, v katerem se Williamson prvič zares odpre poslušalcem, ko v govorjenem uvodu brez olepševanja podoživi travmatično otroško izkušnjo. Niso pa vse skladbe drzni poskusi razvijanja prepoznavnega stila; tu in tam se še vedno pojavijo stiki s preteklostjo. Najbolj denimo v komadu Megaton, saj bi Williamsonov lajajoči pristop zlahka uvrstili na katerikoli album v diskografiji Sleaford Modsov. Z izjemo skladbe Gina Was se vsi izpostavljeni komadi nahajajo v prvem delu albuma, ki v nadaljevanju ne vzbudi tolikšnega zanimanja. To je morda tudi posledica tega, da si poslušalec po kakšne pol ure zaželi nekaj več kompleksnosti. Minimalističen pristop ima jasne meje, ki pa jih dvojec z novo ploščo spet uspešno raztegne.
Williamson je nekakšen novodobni Charles Bukowski, ki svoje videnje sveta podaja skozi obscenosti in brez kakršnegakoli filtra. Na prvi pogled je naveličan vsega, vključno s samim sabo, njegova mračnost, ki izvira iz težkih življenjskih izkušenj, pa v sebi nosi častitljivo iskrenost. Ne pretvarja se, da verjame v izboljšanje razmer. Kot smo že dejali, je The Demise of Planet X odsev časa, ko je upanje po spremembah že izginilo. Kontraintuitivno prav ta popolna odsotnost upanja predstavlja podlago za popolno svobodo in takšna je tudi njuna glasba. Neobremenjena z mnenji kritikov in celo lastnih poslušalcev. Spremembe v slogu se dogajajo skoraj podzavestno, saj niso načrtovane vnaprej. V spremembah ne zaznamo želje ali truda, ampak zgolj iskreno navdušenost nad ustvarjanjem. Morda nas ta iskreni entuziazem, ki ne potrebuje zunanje odobritve, pripravi do tega, da plešemo ob muziki, ki sporoča, da je na koncu dneva vse samo sranje in da nam ostane le smrt.
Dodaj komentar
Komentiraj