Saba Alizadeh: Rituals of the Last Dawn
Karlrecords, 2026
Pripovednost glasbe, ki nas z uporabo temeljito razdelanih pristopov moduliranja zvoka privede do popolne potopitve v zalogo zgodb, ki se na takšne in drugačne načine konkretizirajo med poslušanjem, je zagotovo ena od lastnosti, ki jih kot poslušalci nadvse cenimo. Razprto, a izredno pregledno zvočno pokrajino spomina je z letošnjim albumom Rituals of the Last Dawn uspelo izoblikovati iranskemu glasbeniku Sabi Alizadehu. Njegovemu glasbenemu izrazu označba narativnega oziroma pripovednega odlično pritiče, kajti album predstavlja pravi zvočni arhiv, prepreden z nadaljevanjem tradicije, ki se zavestno spogleduje z eksperimentalnim in sodobnim.
Izrazna osnova Alizadehove glasbe tudi na letošnjem albumu ostajajo iranske gosli kamancheh, ki jih spremlja zvok električne kitare, na katero igra glasbenik Pietro Caramelli, in lap steel kitare, na katero muzicira zvočna umetnica in skladateljica Liew Niyomkarn. Vse razširita elektronska obdelava in dobršna mera improvizacijskih nastavkov. Če je Alizadehov starejši opus pretežno elektronski, pa album Rituals of the Last Dawn vztraja v nekoliko drugačni smeri. Več prostora je namenjenega tišini, resonanci in možnosti za zaznavo tudi tistih najbolj skritih zvočnih podrobnosti.
Album tvorita dve skladbi, kompoziciji, ki delujeta kot epski pesnitvi. Zarisujeta poslušalsko izkušnjo, ki se napaja z ambientalno in drone muziko. Tudi pri Alizadehu čas ni linearen. Razprostira se v kontinuirano trajanje, ki zelo dobro soobstaja z dejstvom, da glasbenik zvok obravnava kot objekt. Preoblikuje ga, ga razteza, s tem pa mu zagotovi zelo stabilno mesto v prostorski zasnovi. V kontekstu razmišljanja o tej glasbi lahko v njej iščemo kvalitete, kot so hrapavost, gladkost in zračnost. Kamancheh tako ni več izključno le vir melodičnega poteka, temveč vir tona, ki je v enem trenutku rezek, rahlo razpokan, spet v naslednjem pa se lagodno plastí in vztraja v lahkotnejši maniri. Zaznamo tudi drobne, a povedne premike v tonalni barvi, interferenco in utripanje, čutimo pa vseprisotnost težkih atmosfer in mikrotonalnih razmerij. Alizadehova glasba, ki je rezultat vseh teh prijemov, prikazuje kopico duševnih stanj, ki jih vzbuja tudi v poslušalcu. V misli v povezavi s tem lahko prikličemo teorijo afektov, s pomočjo katere so si ljudje smisel glasbe razlagali v 17. stoletju. Takrat izraz afekt ni pomenil nekega hipnega, kratkotrajnega čustva, temveč dlje trajajoče duševno stanje. Alizadehova glasba zaradi že omenjene, odlične pripovedne narave ponuja izjemno meditativno in potopitveno izkušnjo, ki nevsiljivo narekuje naše počutje med poslušanjem. Dojemanje slišanega je sila preprosto, saj se glasba vseskozi središči okrog enovitega gravitacijskega polja.
Skladbo First Ritual odprejo potegi loka po kamanchehu, ki se iztečejo v disonantno zasnovo, tišino pa mestoma tudi v nadaljevanju prerežejo z veliko natančnostjo. Občutek zadržane napetosti v skladbi sooustvarjajo ponavljajoči se toni, minimalni melizmi ter postopno in navidezno instinktivno dodajanje lahkotnejših elektronskih tekstur. Glasbeni tok je neprekinjen. Čeprav se pojavljajo harmonski zaključki, glasbene forme ti nikoli zares ne zaprejo in jo ženejo naprej. Kompozicija se razvija z logiko minimalizma. Kroži okrog središčnega tona, postopno spreminja tempo in gostoto, vseprisotne pa so tudi menjave med nizkimi in visokimi registri, ki formo še bolj razširijo. Celota vodi do vrhunca, ki pa navzven ni eksploziven, temveč vztraja v notranji razprtosti. Dinamika druge skladbe z naslovom Last Ritual je nekoliko drugačna, a vseeno dopolnjuje prvo. Kamancheh z igranjem v najvišjih legah skoraj preseže lastne meje tonskega obsega, medtem pa električna in lap steel kitara ustvarjata resonančno plastitev.
Album Rituals of the Last Dawn združuje hipnotične strukture z eksperimentalno produkcijo, do potankosti pa dopušča, da se razraste v celostno izkušnjo, ki je zgovorna in muzikalno privlačna.
Dodaj komentar
Komentiraj