La Vida Es Un Mus, 2026

V Tolpi Bumov skrbimo, da na tedenski ravni dobite dovolj panka v svoj sistem, zato danes recenziramo dve izdaji. Prvo se bomo posvetili Rat Cage z novo ploščo Not Asking for Much, ki je izšla pri založbi La Vida Es Un Mus. Zaključili pa bomo s katalonci Lumpen, ki so objavili EP Progreso? pri založbah Trash zone records in Chaostribes records. Obe izdaji sta primerni podlagi za rušenje izraelske ambasade in pozivanja k smrti sionistične golazni.
Iz Sheffielda se vrača Rat Cage, projekt Bryana J. Suddabyja, ki je v zadnjem desetletju postal eden bolj prepoznavnih izvajalcev sodobnega hardcora, zgrajenega na temeljih starega evropskega panka. Prvi demo je izšel pred desetimi leti, od takrat pa je Suddaby nanizal že štirinajst izdaj, pri čemer je Rat Cage postopoma prerasel iz precej surovega d-beat projekta v bolj razgiban in izrazito avtorski projekt. Na Radiu Študent smo se z njim ukvarjali že pri ploščah Screams From the Cage in Savage Visions, kjer smo opazovali predvsem premik od neposrednega čaščenja švedskega d-beata v smer bolj dinamičnega hardcora z izrazitejšimi metalskimi vplivi. Tudi Not Asking for Much, tretji dolgometražec projekta, izdan 28. avgusta pri založbi La Vida Es Un Mus, nadaljuje ta razvoj.
Če so bili pri starejših Rat Cage glavni vplivi Anti-Cimex, Totalitär in angleški UK-82, je na novi plošči formula še nekoliko bolj razširjena. Osnovo še vedno predstavljajo bobni, ki ne popuščajo, prepoznavno rezki rifi in Suddabyjev zajedljivi vokal, vendar se skozi material pojavljajo tudi težji in bolj metalski odseki. Založba med vplivi omenja švedski Missbrukarna in finski Appendix, sodobnejši hardcore Herätys in Fyfan, ameriška Poison Idea in Out Cold, pa seveda britanska GBH in The Varukers. Rezultat je precej značilen za Rat Cage: bend ne poskuša izumiti novega žanra, ampak iz ogromne zgodovine hardcora izbira elemente, ki jih lahko uporabi v svoji precej specifični zvočni govorici.
Not Asking for Much je zato zanimiv predvsem kot naslednja stopnja razvoja projekta. Če je bil Savage Visions korak stran od neposrednega švedskega d-beata in je usmerjen proti bolj razgibani strukturi, je nova plošča še bolj samozavestna pri vključevanju različnih hitrosti, melodij in tudi postpank prijemov. Nekateri deli zvenijo skoraj kot klasični britanski hardcore, drugje se rifi spustijo v precej težje, skoraj stenchcore vode, nato pa Rat Cage brez opozorila spet pospeši. Prav občutek, da nikoli povsem ne veš, kam bo naslednji riff odpeljal komad, ostaja ena boljših lastnosti projekta.
Pri tem je pomemben tudi zvok. Za produkcijo in miks je poskrbel J. Atkinson, za mastering pa Will Killingsworth, kar pomeni, da plošča kljub umazani in agresivni naravi ni zvočno zabrisana. Kitare imajo dovolj teže, da metalski momenti zares delujejo, bobni pa ohranijo udarnost, ki jo od Rat Cage pričakujemo. Pri nekaterih skladbah se pojavijo tudi gostujoče kitare in vokali T. Horrocksa ter M. Bertinija, kar dodatno popestri material, čeprav plošča ostaja izrazito Suddabyjev projekt.
Besedila Rat Cage, kot je za njih značilno, so precej manj abstraktna od glasbe, saj Suddaby piše o vsakdanjem občutku življenja v času družbenega razpada, frustraciji, nasilju in nemoči. Ob tem naslov Not Asking for Much deluje skoraj ironično, saj v svetu, kjer je osnovna zahteva po dostojnem življenju že preveč, projekt ne ponuja rešitev, temveč zvočni ventil, ki ga loči od mnogih sodobnih bendov, ki retro estetiko uporabljajo le kot slogovno izbiro. Pri Rat Cage je glasba še vedno neposredno povezana z občutkom jeze in preživetja. Po štirinajstih izdajah ni presenečenje, da ne prinašajo revolucije, temveč uspešno razširjajo meje znotraj ozkega žanrskega prostora. 

+

Trash zone records, Chaostribes records, 2026

Z Lumpen iz Barcelone smo se že srečali, ko smo recenzirali album Corrupción, kjer so svojo primitivno UK-82 pankčino napolnili z dovolj jeze, da je bilo jasno, da pri njih ne gre samo za nostalgijo po osemdesetih. Tudi Progreso? ostaja v istem umazanem, surovem in preprostem zvočnem svetu, vendar je tokrat ob izdaji skoraj več pomena kot glasbe. Edini tekst, ki spremlja ploščo, je daljši razmislek o vojni, miru in napredku, podpisan s Kazunorijem Itōjem.

Itō je sicer scenarist filma Patlabor 2, iz katerega je tekst tudi vzet. V njem se postavlja vprašanje, na čem je pravzaprav zgrajen naš mir: Ali lahko govorimo o miru, če je naše udobje mogoče samo zato, ker nekje drugje ljudje plačujejo njegovo ceno? To je precej bolj neprijetna misel od običajnega pankovskega »fuck war«, saj ne govori samo o vojni, ampak tudi o naši pripravljenosti, da je ne vidimo. Vojna obstaja na televizijskih ekranih, medtem ko njene posledice ostajajo nekje daleč stran. In če je »pravična vojna« laž, potem tudi nepravičen mir ni nujno nič drugega kot druga oblika iste laži.

Zato vprašaj v naslovu Progreso? ni odveč. Lumpen ne ponujajo odgovora, ampak precej bolj anarhoidno stvar. Oni dvomijo v vprašanje samo. Njihova glasba je še vedno preprosta, hitra in umazana, toda v kombinaciji s tem tekstom dobi ta preprostost precej bolj neprijeten pomen. Če je napredek zgrajen na tem, da lahko svoje vojne gledamo skozi ekran in se pretvarjamo, da z njimi nimamo nič, potem je morda največji dosežek tega napredka prav naša sposobnost, da tega ne opazimo.