Qrixkuor: The Womb of the World
Invictus Productions, Dark Descent, 2025
Ko beseda teče o virih metalske godbe, se je treba najprej ustaviti pri tezi o njenem klasičnem navdihu. Opažanje, da nemalo modernega žaganja vplive črpa iz obdobja baroka in klasicizma, je, kolikor morda za nekatere neprijetno, verjetno tudi resnično. V splošnem je skupna točka morda nekoliko skrita laičnemu sluhu, pa vendar ni zato nič manj prisotna. Od reciklaže klasičnih kadenc s prelivanjem dominante in tonike, polifonije, pa vse do skupne ljubezni do harmoničnega mola. To se jasno manifestira v muziki zasedb, kot so The Human Abstract, Obscura ali Necrophagist. Navdušenje nad obdobjem kodrastih lasulj se morda redkeje izrazi v glasbenih aranžmajih, na primer pri grških Septicflesh, ki se lahko pohvalijo z zelo ambicioznimi aranžmaji izkušenih skladateljev. V podobnem slogu omenjenih Grkov je novo ploščo The Womb of the World ustvaril tudi britanski dvojec Qrixkuor.
Zasedba, ustanovljena leta 2011, v londonskem podzemlju deluje pod vodstvom kitarista in vokalista, ki se predstavlja s psevdonimom S. Ploščo The Womb of the World je pripravil z leta 2022 na novo pridruženim bobnarjem z vzdevkom D, ki je z bendom zaznamoval svoj prvenec in drugo dolgometražno ploščo pod imenom Qrixkuor. Dejstvo, da se je idejni vodja zasedbe kot kitarist pojavil na zadnjem albumu zasedbe Adorior, bi lahko vsem novim, nič hudega slutečim poslušalcem namignilo na brezkompromisno zvočno kuliso, ki jo zasedba ustvarja. Qrixkuor je s preteklim albumom Poison Palinopsia v izredno gosto in mučno glasbo vnesla dobro mero disonantnih linij in melanholije ter ustvarila dve 24-minutni kompoziciji mračne groze z v tistem času nekoliko skromnejšimi zametki simfoničnega okrasja. Leto kasneje je izšel odlično sprejet kratkometražec Zoetrope, ep surove groze, ki ob spremljavi bogatejših aranžmajev poslušalca utopi v neskončnem, temačnem breznu. Plošča je tako tudi v očeh metalske raje duo povzdignila iz vajencev v mojstre svoje obrti.
Nova plošča po ambicioznosti, tako v kitarskem delu, še bolj pa v simfonični spremljavi, presega tudi izpiljenost preteklega dela. Pred nami se dviga kot izjemen monolit, pred katerim lahko le pokleknemo in se mu ponižno predamo. Strpati delo v sicer široko ogrado, ki jo omejuje ostra metalska žica, bi bilo v tem kontekstu skorajda krivično. Agresivne kitarske pasaže, doneči bobni in rjoveč vokal niso končni cilj, so le sredstvo za tvorjenje gmote nepredstavljive mase, ki hladno in brezbrižno vase posrka vse, kar ji stopi na pot. Qrixkuor ne ponujata nobenega umika, nobenega skrivanja pred tem brezmejnim opusom. The Womb of the World iz sebe bruha glasbo, ki je namenjena grozotam tistega, kar ostaja neopisljivo, tistemu, kar prebiva onkraj običajnega zaznavanja. Kljub vključevanju nekaterih bolj klasičnih glasbenih tehnik se te manifestirajo v popolnoma edinstvenih tegobah, ki zares zasijejo v kombinaciji z neustaljenimi kompozicijami, večplastnimi kitarskimi aranžmaji in simfonično spremljavo.
Uvodna skladba So Spoke the Silent Stars, ki se z naslovom poklanja simfoničnemu orkestru The Orchestra of the Silent Stars, album otvori z izjemno gracioznostjo, ki jo spremlja skoraj boleče udrihanje bo bobnarskih opnah. Kompozicija Slithering Serendipity se od poslanstva predhodne skladbe ne oddalji pretirano, čeprav se mučenja loti z nekaj več čustvene globine. Razgibane solaže, zborovsko petje in turobne melodije luščijo otrdelo meso, ki ščiti krvavo srce plošče The Womb of the World. Skladba deluje kot zmes gotske opere, baročnega simfoničnega stavka in surove, brezkompromisne fuzije black in death metala. Kitarske linije se prepletajo v zadušljivi atmosferi, ki jo tvori od vokalnih grlenih zvokov odbijajoče violinsko tuljenje. Ploščo zaključi 17-minutna naslovna skladba, ki izkušnji vdihne dodatno mero srhljivosti. Zasedba namreč uspe s subtilno uporabo inštrumentov, kot je ksilofon, kompozicijo odeti v več nians in ustvariti nelagodno zvočno kuliso.
The Womb of the World je edinstvena katarza za razčlovečeno dušo. Štiri kompozicije delujejo kot ena in nudijo temačno, z besedami težko opisljivo glasbeno potovanje. Med podoživljanjem mrke izkušnje plošča ohranja težo in zloveščost. Zdi se, da je še tako inkrementalen del inštrumentala načrtovan, premišljen in izveden do popolnosti, kljub temu pa plošča ne izkazuje nikakršne preračunljivosti in deluje kot popolnoma koherentna in organska zmes metalskih rifov, zborovskih glasov in simfonične spremljave. Morda Qrixkuor v surovi intenzivnosti in čisti grozi sicer ne dosežeta prvakov groze, avstralskih Portal, a si tega najbrž niti ne želita. Poslušalcem sta ponudila raznobarvnejšo izkušnjo, ki žrtvuje abrazivne tremolo linije in neizprosno bobnanje za ceno simfonične gracioznosti in nekaj več melodičnosti, in s ploščo The Womb of the World zadostila svojim izjemnim ambicijam.
Dodaj komentar
Komentiraj