Omasta: Jazz Report from the Hood
Astigmatic, 2025
Poljsko-britanska založba Astigmatic je iz podtalnega bivanja nekje v predpandemični novojazzovski pomladi na Poljskem z leti prerasla v institucijo, ki z izdajami skoraj vsako leto v svet pošlje eno ali dve na globalnih lestvicah visoko kotirajoči plošči in ima pod svojim plaščem zasedbe, ki sodefinirajo prav ta poljski urbano-jazzovski preporod. Błoto, Jaubi, celo arhivski posnetki Tomasza Stańka – srednja pot med moderno in tradicijo – definirajo poslanstvo založbe Astigmatic, ki je na terenu vseskozi na preži za novimi talenti, ustvarjajočimi v duhu tega poslanstva.
In tu v ospredje stopi Jazz Report from the Hood, prva plošča zasedbe Omasta, peterice iz Krakova. Klaviature, saksofon oziroma flavta, trobenta ter bas in bobni. Kot njihovi predhodniki pri Astigmaticu se Omasta napaja v podtalju, na lokalnih, krakovskih večerih, posvečenih jazzovskemu hiphopu. Iz ulične tvari, glasbenega žanra iz sosesk seveda zasedba vleče svoje zglede, pa tudi naslov same plošče.
Če smo prej govorili o ravnotežju, o srednji poti med moderno, tradicijo in akademskostjo, jo Omasta prikaže na nekoliko ambivalenten način. Plavamo med izrazito lepo fusionovsko godbo in nekoliko surovejšo ritmiko, ki jo poleg basa in nasekanih bobnov ženejo sinti, ti se napajajo predvsem v g-funku, jazzovskem fusionu in določenih novojazzovskih presečiščih.
Bend tej groovy, relativno poglancani, morda celo akademski štimungi – navsezadnje so fantje izšolani jazzerji – skozi tok plošče vse izraziteje poskuša postaviti protiutež z godbo, ki eksplicitno cilja na funkovsko-hiphopovsko godbo devetdesetih let prejšnjega stoletja. Toda bolj kot grobosti soseske slišimo pisane pejsaže, občasno mastne inštrumentalne hiphopovske vložke, kljub neizpodbitni uigranosti zasedbe pa ta tehtnico sčasoma vseeno nagne na stran neambicioznosti ali pa, če želite, akademskosti. Kljub briljantnim improvizacijskim momentom Omasti umanjka tista surovost, ki krasi preostale varovance založbe Astigmatic, kljub nastavkom je premalo brce, premalo soka, ki bi bend Omasta in to izdajo založbe postavil ob bok njenim zastavonošam. Bruno, Antoni, Paweł, Wojciech in Nikodem se resda pridno napajajo v hiphopu in jazzovski fuziji, a je njihov destilat kljub imenitnim kapljicam še vseeno premalo drzen. Vse skupaj je še vedno zavito v predebelo plast fusionovskega celofana, ki ni dovolj zahteven in ni prelomen. V tem oziru pa morda vendarle spominjajo na začetek poti tako čislanih založbenih kolegov.
Dodaj komentar
Komentiraj