Dry Cough Records, SuperFi Records, 2026

Britanski kvartet Moloch se je po sedmih letih na glasbeno sceno vrnil z novo dozo najnemarnejšega prvinskega sludgea. Bendova tretja plošča Bend. Break. Kneel. Crawl. ne prinaša nikakršne želje po spravi s časom, publiko ali lastno zapuščino.

Z novim albumom glasbeniki nadaljujejo natanko tam, kjer so nas zapustili v tišini. V obdobju, ko so bili aktivnejši, so veljali za enega zvočno najagresivnejših bendov, ki bi ga zlahka primerjali z novozelandskimi somišljeniki Meth Drinker. Njihov sludge je brezkompromisen in enostaven, podobno kot muzika prvih sludge bendov, kot so Dystopia, Grief in Eyehategod. Gre torej za obliko sludgea, ki na prvo mesto postavlja hrupen zvočni zid, zato da s kitarskimi rifi in počasnim ritmom ustvari rušilno silo.

Sosledje sedmih skladb deluje kot enoten blok brez potrebe po kontrastih ali dinamičnih olajšavah. Otvoritvena skladba In Chrysalis takoj razpre produkcijsko filozofijo albuma: zvok je surov, masiven in odprt, kot bi bil posnet v zapuščenem industrijskem prostoru, v katerem odmev ni efekt, temveč posledica fizičnega prostora. Nizko uglašene kitare se vlečejo in lomijo, ritem sekcija je kot počasen stroj za drobljenje, vokali pa niso v ospredju, temveč se zlivajo z zvočno gmoto kot še en razpokan element v strukturi. Moloch prostora nikoli niso prepuščali atmosferičnim pasažam ali kakršnimkoli otožnim melodijam. Z gromkimi kitarami in zlobnimi feedbacki, ki ostro režejo v nas, vztrajno ustvarjajo klavstrofobično nelagodnost.

Umetnost tega žanra se izrazi v zelo omejenih prijemih in minimalni strukturi. Glasbeniki s kitarami preigravajo bolj ali manj power akorde, bobni so masivni in počasni, činele zavzamejo večji del spektra, vokal pa postane zgolj inštrument za sproščanje frustracij in gnusa. Tovrsten izdelek je plemenit, kadar bendom uspe iz minimalistične doktrine ustvariti glasbo, ki spodbudi močno izkušnjo in učinkovito, z vsebino in z zvokom, na poslušalce prenese sporočilo o gnusnem svetu.

Produkcija na plošči Bend. Break. Kneel. Crawl. je imenitna. Glasba je bila posneta leta 2024 v studiu The Stationhouse v Leedsu pod vodstvom Jamesa Atkinsona, medtem ko so bili vokali posneti leto kasneje v studiu Stuck on a Name v Nottinghamu. Končno zvočno podobo albuma je z miksom oblikoval James Atkinson, mastering pa je prispeval véliki James Plotkin, ki se je podpisal pod marsikatero sludge plato oziroma sodeloval z vidnimi imeni, kot so Nadja, Sunn O))), Isis in Pelican.

Če je svet v času od zadnjega izdelka britanske štirice počasi razpadal, je bila odsotnost tega kvarteta boleča prav zato, ker je njihova glasba vedno zvenela kot ustrezen zvočni komentar na razkroj. Tudi nova plošča Bend. Break. Kneel. Crawl. ni izdelek, ki bi želel redefinirati sludge ali doom. Njegova moč je v popolni odsotnosti ambicije po spremembi. Moloch namreč ostajajo zvesti lastni teži, lastnemu tempu in lastni viziji, ki ignorira trende. To je glasba, ki ne tolaži, ne pojasnjuje in ne ponudi izhoda, ampak zgolj vztraja. Prav zaradi te vztrajnosti pa je brutalno in neizpodbitno relevantna.