Decoherence Records, 2026

Pensilvanski trio Microwaves se je več kot petindvajset let uspešno izmikal frekvenci Radia Študent. Uradni opis, da je njihova godba doma na sotočju hrupnega rocka, no wava in avantmetala, je diplomatsko zastavljen. Resnica je, da se bodo v zvoku slišali vplivi štrlečih bendov iz omenjenih glasbenih okvirov, hkrati pa se bodo ob poslušanju kar naprej odpirale nove navezave iz drugih glasbenih svetov.

O Microwaves se ne splača delati prehitrih zaključkov. Vešče odigrana vsebina tudi na osmem studijskem albumu Temporal Shifter vztrajno zavija s poti na točki predvidljivega zaključka motiva v nova vozlanja. Hrupni značaj, ki ga trojica ob prvem stiku predoči, skriva veliko več kot le sprostitev gromke energije. Preveč radi imajo tudi kaj bolj tehničnega, progresivnega v glasbi, tako ritmično kot tudi rifovsko, tonsko. Slišati je denimo neizbežen vpliv vesoljskega raziskovanja kanadskih metalcev Voivod, ki so ga za svojega prevzeli in nadgrajevali denimo eksperimentalni Cynic, bolj thrashersko Vektor, telesno nagonsko pa samuraji Zeni Geva. Čistejši in definirani rifi so v kombinaciji z ritmičnimi prelomi in vztrajnimi vokali pogosto povod za disonantna hrupna nakladanja, vmesne spremembe klime pa so sorodne math rock someščanom Don Caballero. Bolj kot v opredelitev z izrazom no wave bi Microwaves konec devetdesetih let prejšnjega stoletja brez naprezanj padli v koš now wava, ki je združeval kopico nezdružljivih godbenih ksihtov, čudaštva in intenzivne ekspresije v bližnjem okolišu založbe Skin Graft.  

Deset komadov, ki jih Microwawes predstavijo v dobre pol ure, zahteva več kot en posluh, da lahko prenese izris vseh začrtanih glasbenih poti. Še na začetku na silo zgrajeni okviri s prevelikim številom tonov bodo sčasoma postali napeljave za rahljanje težke distorzije, premetani ritmi pa večplastne zvočne mikroteme. Te bi brez odlične zvočne podobe, za katero gre zasluga Jamesu Plotkinu, ostale utesnjene. David Kuzy, Zach Moore in John Roman uspejo zadržati gosto ozračje na celem albumu. Zdi se, da je tej atmosferi tudi vse podrejeno. Spretno izvedena mešanica vratolomnih rifov, ritmičnih napletov, psihične in fizične vznemirjenosti je zapisana na albumu Temporal Shifter. Medtem ko devetminutni komad Bedtime for Treats brbota po Melvinsih, Digital Camo nosi duha crossover thrasha po vzoru D.R.I., skladba Decalcomania pa pokaže zmožnost uvedbe dodatnega inštrumenta z gostujočim saksofonistom Benom Opiem in posledično dodano vrednost brez odstopanja.

Albume, kot je Temporal Shifter, predvsem pa bende, kot je Microwaves, smo včasih najlažje našli kar v katalogih raznih založb. Čeprav si mogoče na prvi pogled niso bili blizu, so slikovito prikazovali samosvoj pogled, iznajdljivost in držo, običajno v skrajno nevrotični, kaotični, predvsem pa drzni praksi. Muzika za posebne priložnosti.