Loma Vista, 2026

Vemo, da ni prav umetnike potisniti v težak položaj zato, da bi potem ustvarili vrhunska dela. Takšno razmišljanje je malodane sprevrženo. A izhaja iz ne tako za las privlečenega razmišljanja. Če pogledamo marsikatero umetniško delo, je to nastalo kot posledica neke krize, težkih razmer ipd. Zdi se mi, da je irska zasedba Therapy? v neki svoji pesmi pela, da srečni ljudje nimajo zgodb, metalska zasedba Decapitated pa je po težki tragediji sprožila novo, svet osvajajoče poglavje pod sloganom Iz bolečine do moči. In kaj imajo s tem Mastodon? Pravzaprav veliko. Pogledavši njihovo obsežno diskografijo, se da opaziti, da kar nekaj plošč – sploh tistih najbolj uspešnih – temelji na težkih izkušnjah: Crack The Skye temelji na smrti bobnarjeve sestre, The Hunter na smrti brata nekdanjega kitarista, Emperor Of Sand temelji na trpljenju kitaristove matere, predhodnik današnje plošče Hush And Grim pa na smrti dolgoletnega bendovega managerja. In čeprav se plošča Marrow Deep, ki jo predstavljamo danes, ukvarja tudi z izgubljenim bojem s težko boleznijo, ki ga je do zadnjega trenutka bíla bobnarjeva mati, je njena osrednja točka težka izguba dolgoletnega kitarista Brenta Hindsa, ki je preminil lani. To se je zgodilo v času, ko so ga že vrgli ven iz benda, pri čemer pa žal ni prišlo do pomiritve.

Album Marrow Deep je krajši od predhodnega, a je še vedno precej dolg, saj preseže mejo ene ure, pa čeprav le za pet minut. Ponuja kar 12 pesmi, ki so se zvokovno kar oddaljile od progresivnega rocka in metala, ki je začel v njihovem zvoku prevladovati z zdaj kultno ploščo Crack The Skye. Marrow Deep je mešanica novejšega, progresivnega zvoka, a hkrati starega, predvsem kaotičnega in ritmično neobičajnega zvoka, ki smo ga vajeni na ploščah Remission in Leviathan. Ob poslušanju pa se zdi, da album nima tiste kohezije in koherence, ki smo ju vajeni s prejšnjih plošč, a to je logično – po več kot 20 letih so izgubili enega ključnih ustvarjalcev, hkrati pa se še preizkušajo v novi vlogi kvinteta. Album dejansko deluje, kot da bi imel dva tematska dela, v obeh pa se čuti manko Brenta Hindsa.

Ta manko ni nujno slab – nasprotno. Po več kot 10 letih Mastodon, čeprav oziraje se v preteklost, zvenijo sveže, energično, agresivno, hkrati pa še vedno eklektično, lepo in zasanjano. Kitarski riffi Billa Kelliherja spominjajo na njegove druge projekte, predvsem na kulten Today is the Day. Laičnim ušesom bodo delovali enostavni, lažji kot prej, čeprav zelo energični in metalizirani. To je evidentno sploh v prvih dveh pesmih. Če pa pogledamo cel album, se opazi Hindsova odsotnost, saj je delež zvočnega eksperimentiranja, sploh pa različnih kitarskih izrazov v obliki njegovih solaž, zelo majhen. Odsotnost Hindsa se kaže tudi v vokalni sliki – basist/vokalist Troy Sanders in bobnar Brann Dailor odlično opravljata svoje vokalne dolžnosti, pri čemer je Sanders gotovo bolj drzen in eksperimentalen, medtem ko je Dailorjeva vloga, čeprav emotivno močna in sploh učinkovita, predvidljivo reducirana na večinoma nežne refrene. Zato je bend vključil malo morje gostov – Randy iz Lamb of God, Joe iz Gojire, Josh iz Queens of the Stone Age, Neil iz Clutch in še kdo popestrijo dogajanje, a vokalna vrzel, ki se čuti po spremembi vokalnega tria v duo, je še kako zevajoča.

Dragi poslušalec in poslušalka, naj pa le povem, da je plošča Marrow Deep kljub očitnim spremembam in novitetam zelo dobra mastodonovska zvočna poslastica. Je zanimiva, kot že dolgo ne, je hkrati znana in neznana. Po prvih dveh pesmih tudi nova člana, nori kitarist iz Kanade Nick Johnston, ki je igral z vsemi živimi, ter brazilski klaviaturist João Nogueira, ki je med drugim v živo nastopal tudi z Lesom Claypoolom, vse bolj prihajata v ospredje, kar se kaže recimo sploh že v pesmi Snakes For Dinner, kaj šele v drugi polovici albuma. Če je prva malo bolj varna, je druga polovica tista drzna in kaotična, sploh v zadnjih dveh, na albumu tudi najdaljših pesmih. Na eni od teh nastopa v uvodu tudi legendarni Black Sabbath basist Geezer Butler, ki res dobro odpre uvod v pesem, ki deluje kot mastodonovski poklon kultni sabbathovki Planet Caravan.

Zanimivo je, da so za producentsko mizo posedli Kurta Ballouja iz Converge, ki mu je uspelo najti dobro ravnotežje med hrupom in tišino. Če ste vajeni zelo udarnih zvočnih pejsažev, ki krasijo večino albumov, posnetih v Balloujevem studiu Godcity Studios, boste tukaj presenečeni nad tem, kako jasno in pravzaprav nič kaj umazano zveni novi Mastodon album. Poskušajte po njem poslušati Crack The Skye ali pa Leviathan, pa boste hitro vedeli, o čem govorim.

Napadalnost in vrnitev h koreninam torej ponujata prvi dve pesmi, Barbarians Blood ter Poisonous Weapons, nato gredo malo bolj v varne, predvidljive vode s prvim singlom, s katerim so napovedali ploščo, Your Ghost Again. Snakes For Dinner je emocionalno močna doza miksa mastodonske moči in progresivnega rocka, ki se lepo prevesi v pesem Out Like A Lamb, kjer se spet močno poklonijo progresivnemu rocku. Če se prestavim k zadnji tretjini albuma, Vampire's Demeanor definitivno zveni kot njihove zgodnje stvari, zadnji dve epopeji, The Vanishing in Three Fates, pa sta izjemno emocionalno nabiti. Vse, kar ste do sedaj slišali pri Mastodon, torej poskočne bobnarske ritme in sploh sinkopiranje, kitarske vragolije, pomešane z monolitnimi riffi, težko basovsko podlago in večvokalni izraz, je še vedno tu. Dodajte pa jim še ščepec precej bolj drznih klaviatur in miksa kitarskih žanrov in jasno vam bo, kam gredo Mastodon v svoji novi etapi.

Čeprav je emocionalni temelj albuma Marrow Deep težak, pa bend, kot so zapisali na spletu, upa, da bo poslušalcem vseeno dal občutek trdnosti in upanja, kot ga je dal njim. Je lep poklon preteklosti in hkrati svež pogled v prihodnost, kar boste lahko slišali v naslednjem delu oddaje.