Koikoi: O sreći u snovima
KoiKolektiv, 2025
Za beograjsko podzemno kitarsko sceno, združeno okrog platforme Hali gali, je pestro leto. Februarja je izšel debitantski dolgometražec zasedbe Gazorpazorp, maja pa so prvi EP izdali Ubili su batlera. Poleg omenjenih izidov sta posamezne single izdala tudi benda, ki zasedata mesto na obeh kompilacijah platforme Hali gali – proto tip in Vizelj. Sredi novembra pa je izšel še dolgo pričakovani drugi album zasedbe Koikoi.
Plošča O sreći u snovima je izšla štiri leta po prvencu Pozivi u stranu. V tem času si je zasedba z neutrudnim koncertiranjem utrdila status ene vodilnih prinašalk kitarske godbe v regiji. Od prvenca je minilo dolgo obdobje, v katerem je bend izdal zgolj singel Sutra. Zaradi precejšnje neaktivnosti pri izdajanju novega materiala je bilo težko osmisliti morebitno novo zvočno usmeritev, a smo bili zaradi drznega pristopa glasbenikov prepričani, da to ne bo zgolj nadaljevanje debitantske plošče.
Nismo se zmotili. O sreći u snovima je glasbeno, estetsko in tudi po občutkih, ki jih ustvarja, drugačen od predhodnika. Ima jasno zastavljeno vizijo, ki ji sledi od prve pa vse do zadnje, desete skladbe. V primerjavi s prvencem je občutno več poudarka namenjenga sintovskim vložkom, ki v miksu sicer ostajajo nekje v ozadju, vendarle pa z nenehno prisotnostjo skrbijo za naelektreno vzdušje albuma. Močna točka benda še naprej ostaja večglasno petje, ki je tokrat prihranjeno bolj za refrene. Skrbno odmerjena uporaba omogoča, da refreni zvenijo mamutsko in primerno za popovske popevke. Najlepši primer tega je vodilni singel Ponovo stran, ki prikaže zasedbo na vrhuncu spevnosti. Večglasno petje kitarista Marka Grabeža, basistke Emilije Đorđević in klaviaturistke Emilije Đenin kaže na uigranost zasedbe, ki z vseskozi prisotnim odmevom na poslušalce prenese ves čustven naboj, vložen v album.
Po besedah Grabeža je bil glavni navdih slika Joana Mirója A Dog Barking at the Moon, ki simbolizira hrepenenje ter napetost med naivnostjo in temo. Zaradi tega je album melanholičen, kljub zavedanju potrebe po kolektivnosti pa je večji del namenjen introspekciji. Vpogled vase se najbolj izrazi, ko napetost glasbe nekoliko popusti in v ospredje stopijo vokali, ki tako dobijo več prostora za izraz vseh nians v občutenjih. Slišnost teh odtenkov omogoča tudi zelo čist miks albuma, ki znatno odstopa od »garažnosti« prvenca. O tem, da se zasedba odločno odmika od svojih začetkov, priča tudi zamenjava založbe. Namesto pri slovenski neodvisni založbi Moonlee je plošča izšla na novoustanovljeni samozaložbi KoiKolektiv.
Nova je tudi ekipa v ozadju albuma. Producentsko palico je prevzel Saša Janković, ki je album usmeril v bolj dreampopovske vode. Čustva so še vedno prvinska in surova, a se skozi produkcijski proces zelo prečistijo. Ali je to zgolj usmeritev albuma O sreći u snovima ali pa gre za obsežnejšo spremembo v pristopu in zvoku zasedbe, bomo videli šele čez čas. Dejstvo pa je, da je opisana sprememba pristopa za potrebe albuma prava. Introspektivno zastavljen projekt namreč s takšnimi prijemi obloži občutek zasanjanosti, ki ga povzdigne na višjo raven. Z zvokom nam približa občutke hrepenenja po pomenu in sreči.
Zelo strateška usmeritev k ustvarjanju specifične atmosfere pa ima tudi negativno plat. Pomeni namreč, da nov album ni tako razgiban, kot je bil prvenec. Zdi se, da je skupinski pristop ustvarjanja zamenjala samosvoja vizija Grabeža, ki je glavni avtor glasbe. Za razliko od predhodnika tokrat ni deljenja glavnih vokalov, izginili so tudi sklici na srbsko folklorno glasbo. Raznolike vplive so zamenjali sinti in osredotočenost na grajenje napeto odtujene atmosfere. Vse je torej podrejeno ustvarjanju ozračja, ki je konsistentno na celem albumu. Gre vsekakor za drzen in hvalevreden poskus, ki pa v zadnjih komadih postane predvidljiv in zato rahlo monoton.
Vrhunec albuma je zagotovo njegov začetek. Komadi Ponovo stran, Introjekcija, Voleo je dan in Ti imaš mir vsebujejo zanimive prehode med odseki pesmi, ki skrbijo za dinamiko. Posebno omembo si zasluži predvsem basovska linija komada Introjekcija, ki je nedvomno tudi vrhunec plošče. Začenši s pozabljivo skladbo Urnišu me šume pa album izrazito pade v razgibanosti in zapomnljivosti. Ponavljanje znotraj skladb postane nevznemirljivo. Nizajo se zvoki, ki že prvotno niso bili preveč mikavni. Bolj umirjeni komadi druge polovice albuma so neizraziti in se zlijejo drug v drugega. Primer tega so robotski sintiv skladbi Nemam Oreol, ki se pretirano klišejsko sklicujejo na osemdeseta leta prejšnjega stoletja in zvenijo kot klaviaturske fraze, ki smo jih slišali že neštetokrat.
Album torej niha v vznemirljivosti, se pa tudi v drugi polovici plošče najdejo delčki, ki dokazujejo bendov nedvomen talent. Če večina počasnejših in lahkotnejših komadov zveni neizstopajoče, pa je komad Plivam svetla točka, s katero dokažejo, da lahko uglasbijo tudi težje opisljiva človeška čustva in dognanja. S takšnim pristopom so si glasbeniki zadali težavno nalogo, ki so jo zgolj delno izpolnili. Album ima absolutno lasten prepoznaven zvok in celostno ohranja kontinuiteto. Nedvomno gre za zelo premišljen in skrbno načrtovan izdelek, ki pa mu kot celoti zmanjka nekaj več vznemirljivih trenutkov.
Drugi album je že pregovorno zahteven. Izvajalci naj bi se odločili, ali bodo kariero nadaljevali po notah prvenca ali pa bodo odkrivali nova glasbena obzorja. Nikoli nismo dvomili o pripravljenosti benda na odkrivanje novih zvočnih konstelacij. Na drugem dolgometražnem izdelku so se Koikoi pogumno odločili za zelo monokromatičen pristop, ki zasleduje specifično idejo. Ko jim jo uspe zajeti v vsej njeni intenziteti in smislu, je album odličen. Nekatere skladbe so za indie rock bend hiti monumentalnih razsežnosti, vendar pa albumu kot celoti zmanjka razgibanosti in odprtosti, da bi se na izbrano témo ozrl še s kakšne druge perspektive.
Kako bo novi album slišati v živo, lahko izveste prihodnji petek, 12. decembra, v ljubljanskem Kinu Šiška.
Dodaj komentar
Komentiraj