Kameniak: Future Primal
ŠOP Records, 2026
Vse bolj se zdi, da sodobni človek stremi po nenehnem razvoju in z vztrajnim preseganjem lastnih meja preizkuša meje mogočega. Ujetega med željo po uživanju trenutka in težo jutrišnjega dne ga hkrati določata čas in sistem, ki ga neprestano dohitevata. Nov album Future Primal celjske zasedbe Kameniak, ki jo sestavljajo kitarist in vokalist Gregor Orožim, basist in vokalist Vid Verdev ter bobnar Tijaž Messec, se posveča prav napetemu razmerju med preteklostjo in prihodnostjo človeka. Muzika na albumu je artikulirana tako racionalno kot instinktivno – v občutkih divjega in prvinskega.
Če so fantje na prejšnjem albumu Black Sky Summer stopali po terenu postapokaliptičnega razdejanja, se tokrat v zavetju dosedanjega grungea in stonerja podajajo v jamo, nazaj h koreninam in prvinskosti. Z devetimi komadi oziroma slabimi štiridesetimi minutami muzike poslušalke zasledujemo prirojeni nagon, tisti prvinski in brezkompromisen delec sebstva, ki ga človek običajno nezavedno nosi v sebi. Srčika vseh komadov je tako zagotovo energičnost, ki proseva skozi hudomušne in distorzirane rife. V dialogih si jih med seboj igrivo podajata kitara in bas, kar slišimo tudi kot kakšen lajtmotiv v glavnini albuma.
Zvok je že v prvem komadu All4You nabit z divjo energijo, ki v nadaljevanju niti za decibel ne popusti – nasprotno, s taisto intenzivnostjo nažiga naprej v komadih Great White Sky in Wildman. Muzika občasno zatava tudi v bolj atmosferske, skoraj mistične prostore, zlasti v skladbah Witchcraft in Time. V komadih Sevilla, War Machine in Legacy pa do izraza veliko bolj prodrejo vplivi klasičnega rocka in protometala poznih šestdesetih let preteklega stoletja, denimo v stilu Black Sabbath ali Kyuss. Album je torej poln referenc, ki nakazujejo na nedvomen posluh za brezčasen fotrski rock. Rife in ritem iz komada v komad povezuje tok ustaljenega in prepoznavnega zvoka. Kitara je dovolj močna, da se izmuzne pastem predvidljivosti in skladbe obogati z razgibanimi solažami, ki dodatno obudijo nostalgičnost starošolskega rocka.
Teksti, ki so v angleščini, album približajo širšemu prostoru, a hkrati nekoliko zmanjšajo občutek lokalne pripadnosti. Namesto izrazite pripovednosti ali intimne čustvene razdelanosti delujejo predvsem kot dopolnilo k zvočni sliki – kot ornamenti, ki podpirajo vzdušje, ga pa ne vodijo. Inštrumentacija tako ostaja v ospredju, besedila pa na ravni evociranja razpoloženj. Tudi s produkcijskega vidika bend z albumom stavi na bolj prvinski pristop. Snemanje v živo, z minimalno postprodukcijsko obdelavo, je omogočilo neposreden, organski zven, ki poudarja surovost in energijo izvedbe.
Prav ta neglajena estetika vzbuja občutek pristnosti, ki ga v sodobni produkciji pogosto primanjkuje. Poslušalke lahko zato zaznamo neposreden zven, v katerem slišimo tudi na zglajenih studijskih posnetkih neredko pogrešano organsko zvočno teksturo. Takšen pristop k ustvarjanju se tudi danes izplača. Navsezadnje namreč nudi oporo pri iskanju glasbenega izraza, kar se na albumu Future Primal izrazi v energičnosti, ki še tako zamorjeno poslušalko navda z željo, da bi se pognala v mošpit ali pa se vsaj odpeljala na štiridesetminutno brezciljno vožnjico, zgolj za užitek.
Album Future Primal je priljuden, energičen album in na slovenski kitarski sceni zmeraj dobrodošla popestritev. Kameniak so s surovo zvočno estetiko dokazali, da tovrsten stoner, fuzz in grunge okvir še zmeraj deluje osvežujoče in prepričljivo. Zvok in energijo že imajo, zdaj pa jim mora uspeti le še sidranje albuma v domači rock sceni, ki se zadnja leta vse bolj nagiba h komadom v slovenščini, naklonjenost poslušalk pa se bo najbolje pokazala kar v mošpitu.
Recenzijo je pripravila vajenka Lana, mentorirala je Ula Kranjc Kušlan.
Dodaj komentar
Komentiraj