Kaja Draksler Octet: Bare, Unfolding
Zavod Sploh in Clean Feed, 2026
Izjemno glasbeno plodovita domača pianistka in skladateljica Kaja Draksler, ki jo dobro poznamo tudi iz lanskoletnega ponovnega sodelovanja s Szymonom Pimponom Gąsiorkom na zvočno pritegljivem albumu Flapping dvojca Czajka & Puchacz in kot del inštrumentalne Olfamoške zasedbe enega najbolj opevanih albumov preteklega leta Popizdaja, se je takoj januarja vrnila na naš radar. Tokrat se je po šestih letih znova povezala v glasbeno klasičen, a zvočno nekonvencionalen oktet in ponudila ploščo Bare, Unfolding.
Gre za tretji album te mednarodne formacije, s katerim zasedba nadaljuje poslanstvo, da v notno črtovje ujame prevladujoče vzdušje izbranih poetičnih del. Če so na prvencu Gledalec iz leta 2017 glasbeniki še razvijali svojo vizijo in v raziskovanju mešanja prvin klasične glasbe z jazzovskimi odvodi uglasbili poezijo širokega nabora na videz nepovezanih poetov v idiosinkratično celoto, so z drugim albumom Out for Stars iz leta 2020 izkristalizirali svoj fokus. Drugi album namreč predstavlja glasbeni aranžma poezije ameriškega klasika Roberta Frosta. Vanj je domača ustvarjalka vdihnila lastno izkustvo, tako pa Frostova premlevanja o življenju, minljivosti in naravi sožitja spremenila v dramatično in dinamično izpoved. Poslušalce delo pritegne z izmenjavanjem opernih vložkov, prostojazzovskih eksplozij in romantičnih harmonij, ob tem pa spremeni naše dojemanje časa. Album se začne in konča navidezno hkrati.
Občutek časovnega zastoja se pojavi tudi na novem delu okteta. Bare, Unfolding se tako zdi kot organsko nadaljevanje opusa zasedbe. Zaustavitev časa tokrat ni samo poslušalčev občutek, ki nastane kot posledica privlačnih melodij, temveč tudi osrednji raziskovalni koncept, ki je Kajo Draksler vodil pri ustvarjanju albumskih partitur. Gre za občutek zastoja, v katerem mirujemo samo mi, vse naokrog pa teče dalje.
Navdih za udejanjanje tega občutka je Draksler pridobila iz japonske kulturne tradicije, ki se še posebej izrazi v prvinah glasbe gagaku. Ta elegantna umetniška oblika kitajsko-korejskega izvora je bila v japonsko kulturo vnesena v času obdobja Heian in se v njej ohranila kot svetovno najstarejša oblika orkestralne glasbe. Z vključevanjem večcevnega ustnega inštrumenta shō, po katerem mestoma posežeta vokalistki Laura Polence in Björk Níelsdóttir, ter značilno gagakujevskega preigravanja bobnov Onna Govaerta je glasba sicer zahodnjaške inštrumentalne formacije pridobila pridih vzhodnejših glasb. Z uporabo tradicionalnih inštrumentov in ubranim igranjem izvajalci v kompozicije vnašajo počasnost, raztegnjenost in plastovitost zvrsti. Glasba ob tem vzpostavi potrebo po skrbni pozornosti in spodbuja k ohranjanju umirjenosti, iz poslušalcev, ki tega nismo najbolj vešči, pa izvablja občutke napete nestrpnosti in željo po premiku. Zastavljeni koncept časovnega zastanka je tako dosežen. Glasba nas postavi v vlogo ohromelosti, sama pa se dinamično premika po širokem polju izkustva.
Oktet nam z uvodno meditativno in milozvočno skladbo Of Years Past privošči trenutek sprostitve, s stopnjevanjem napetosti v naslednji skladbi Come See pa nam to odvzame. Ko prostojazzovski in sodobnoklasični drobci v skladbah Skylark, Flimsy Curtain/Plum in Mai Fu dosežejo vrhunec, se naš mir spremeni v tesnobno zvijanje v želji, da bi lahko ubežali prekomernemu zasičenju z zvokom. To znova nadomestijo minimalistični in razvlečeni pristopi, ki oblikujejo skladbi In Kyoto in Has it Returned, ob katerih bodo bolj neučakani posamezniki iskali izhod ali pa vsaj možnost za premik. Prav skozi preplet naših doživljanj se pokaže še druga plat albuma in njegova dodatna vloga pri dopolnitvi opusa okteta Kaje Draksler.
Enako kot prejšnja albuma je tudi novo ploščo navdihnila poezija; literarno osnovo so namreč predstavljali haikuji Macua Baša. V kratkih pesniških oblikah, ki jih je poet povzdignil na nivo poglobljenega umetniškega izraza, opisuje vabi, sabi in karumi, načela, globoko povezana z idejo zen budizma. Vabi predstavlja idilo podeželja in skromnost, sabi uteleša lepoto samote, starosti in tišine, karumi pa stremi k nepretencioznemu izrazu. Z danimi načeli Bašo obravnava tematike narave, potovanja in hrepenenja po njem ter samote, glavni poudarek pa venomer ostane na preprostosti in sprejemanju. Preprostosti skromnega življenja in sprejemanju kaosa okolice. Kaja Draksler je pri uglasbitvi del bistvo uspela ujeti z minimalističnimi deli kompozicij, ki osvetlijo pristno lepoto zvena solističnih prispevkov članov zasedbe, z eruptivnimi odseki ekstremno dinamičnega godenja, ki nam kaotično napolni ušesa, in z naravno motiviko, uporabljeno za izraz izkustva.
Če občasno razvlečenost, občutek pomanjkanja dogajanja in sporadično prekomerno eksplozijo zvoka obravnavamo v kontekstu izvorne literature in želje ustvariti glasbeni prikaz zastoja v času, te navidezne pomanjkljivosti samo še poglobijo našo očaranost z zelo premišljenim aranžmajem. Namen glasbe nikoli ni bil uživaško poslušanje, temveč uglasbitev bistva trenutka; banalnega, vznemirljivega, obremenjujočega, stresnega. To pa je Kaji Draksler brezkompromisno tudi uspelo. Album Bare, Unfolding na prvi posluh morebiti deluje kot samo še eno tehnično dovršeno delo s polja robne zvočne umetnosti, a se z nekaj refleksije izkaže za dokaz izjemne skrbnosti in bistroumnosti skladateljice.
Dodaj komentar
Komentiraj