Wrong Speed Records, 2026

Pridejo dnevi, ko smo popolnoma brez energije, ko nas povozita tako vročina kot življenje sámo. V svetu, v katerem nam ni  zapovedano samo, kaj naj počnemo, ampak tudi, kako naj se ob tem počutimo, smo pogosto podobni hrčkom, ujetim na kolesu, ki se zgolj vrti na mestu. Takrat se počutimo, milo rečeno, razdraženi. Izžeti od brutalne izčrpanosti vsakdana smo nujno potrebni adrenalinske injekcije. Medtem ko se nekateri napajajo s hektolitri kave in energijskih pijač, sami še vedno prisegamo na glasbo, ki ima sposobnost, da nas brcne v rit in požene kri do naših možganov.

Ob takšnih trenutkih še kako prija glasba skupin, kot je Irked. Pank kvartet iz severovzhoda Anglije od leta 2022 rohni po tamkajšnjih klubih, na letošnji praznik dela pa je izdal svoj dolgometražni studijski prvenec. Energetska bomba z imenom The Grievance je odličen zajem živih nastopov skupine, ki glasbo izvaja s pošastno intenziteto in odločnostjo. Instrumentalni uvod I. R. K. E. D. F. U. as sprva nekoliko razdraži, saj traja ravno toliko časa, da postanemo že rahlo neučakani. V trenutku, ko se v glavo prikrade misel, da bo kitarski rif trajal večno, v miks vstopi prodoren krik vokalistke Helen Walkinshaw, ki intenzivnost in glasnost dvigne na 11, če si sposodimo prispodobo iz kultnega filma This is Spinal Tap.   

Začenši s pesmijo Repeat Offender album prestavi na najvišje obrate, na katerih z eno manjšo izjemo vztraja vse do konca. Raznovrstnost glasbenega izraza ni v opisu delovnih nalog zasedbe, ki z vsakim atomom svojega telesa uprizori masaker naših bobničev. Kitara na plati ječi kot zajedalski pes, številne turneje pa so poskrbele, da Irked delujejo kot dobro naoljen stroj, ki ga vodi Walkinshaw. Katarzični kriki besa in vzdihi obupa skupaj z njeno vizualno podobo spominjajo na Amy Taylor [êjmi têjlor]. To pa ni edina jasna vzporednica, ki jo lahko povlečemo med Irked in Amyl and the Sniffers. Oboji namreč izvajajo energično pank glasbo, ki pa v vsaj tolikšni meri kot iz panka izhaja iz pub scene sedemdesetih. Tudi The Grievance ima izrazit garažni priokus, k čemur še pridoda saksofon na Green Space. V tej pesmi se izkristalizira tudi glavna inspiracija skupine. Ob poglobitvi v glasbo in lik Wilkinshaw namreč pridemo do zaključka, da je po vsej verjetnosti najbolj smiselna primerjava s Poly Styrene in bendom X-Ray Spex.

The Grievance življenje označi za konstanten niz nikoli pojenjajočih pritiskov. Kljub zelo jasni tematski usmeritvi pa ni zares neposredne kritike sistemov in metanarativov. Skladbe so v največji meri opis dokaj vsakdanjih in na žalost tudi pogostih situacij, v katerih se dušimo pod težo zahtev in stresa. Settle Down naslavlja utesnjujoča družbena pričakovanja, pod katerimi se dušijo ženske, medtem ko se Running sprintersko loti osebnih objav o zdravih življenjskih slogih, ki nikogar ne zanimajo. Vomit se imenu primerno skozla v dveh minutah. Še najbolj očitno direkten je Death Cult, ki sistem brez ovinkarjenja primerja s kultom smrti. Najvišjo točko pa plošča doseže s komadom Who Asked?, ki se konča s povednim vzdihom utrujenosti. Zdi se, da še skupina sama komaj dohaja moč upravičene jeze, ki bruha iz njihove glasbe.

The Grievance je šus adrenalina, ki nas v poletni vročini nevarno približa dehidraciji. Skupini je uspelo do najvišje mere povečati minimalistično formulo, na kateri je zgrajen pank. Ob poslušanju plošče bi se najraje tudi sami divje zdrli na vse, za katere mislimo, da nam povzročajo krivico ali pa nam otežujejo vsakdan. Glasba skupine ima sposobnost, da nas kljub svoji intenzivnosti pusti poživljene, po koncu plošče se namreč ne počutimo izmučeni, ampak prebujeni, hočemo še. Za mrtveca ima pank še vedno presenetljivo močan utrip.