Earl Sweatshirt, Mike & Surf Gang: Pompeii // Utility
10k, 2026
Pričakovanja so bila visoka, ko sta dve prominentnejši imeni abstraktne rap struje, Earl Sweatshirt in Mike, najavili skupni album. Pred kakšnimi desetimi leti ju je med sabo pokonektal skupni prijatelj in prav tako podtalni rimoklepač Wiki. Abstraktneža sta se ujela, začela skupaj koncertirati ter sem in tja gostovala na komadih drug drugega, zato je bilo konkretnejše sodelovanje, celostni skupni projekt, bolj kot ne samo še vprašanje časa. In ta čas je napočil letos v začetku aprila, ko sta Earl in Mike pri založbi 10k izdala skupni album Pompeii // Utility.
Globoka introspektiva, preizpraševanje življenjskih poti in odločitev, osebna rast, seckanje lastne psihe skozi rime, zaprašeni in napraskani jazzovski beati s starih obskurnih plošč … vse to zveni kot dober recept za raperske sladokusce, ki so si mnogo obetali od tega družnega projekta. To so navsezadnje lastnosti, ki so skupne Earlu in Miku, nekaj, kar ju povezuje, ju oblikuje kot edinstvena lika na njuni sceni. Njuno skupno delo bo kajpada konglomerat vseh teh skupnih vrlin, a modela sta rekla »Sike!« in namesto globoke nadrkane in zajebane plate raje naredila cloud rap album, ki se ponaša z neznosno lahkotnostjo.
Že pred izidom albuma je Earl, da bi umiril hajp, šaljivo izjavil, da znajo biti »real hip-hop« feni hudo razočarani nad projektom. Stilistični preobrat pa tudi ni tako nepričakovan, ko pod lupo vzamemo tretjega akterja albuma Pompeii // Utility. To je ekip'ca Surf Gang, newyorški kolektiv pretežno producentov, pa tudi založba, ki se stilistično nagiba k spajanju sodobnejših rap oziroma trap derivatov. Njihove podlage so glavno vezivno tkivo in rdeča nit skupnega izdelka, ki pa je v resnici mnogo manj družen, kot bi pričakovali in si želeli. Album je namreč strogo ločen na dve polovici. Prvo polovico, Pompeje, si lasti Mike, druga polovica, Utility, pripada Earlu. Z izjemo dveh komadov, ki sta eden boljših momentov albuma, ko se Earl in Mike za mikrofonom pojavita skupaj, so skupnemu izdelku tako zares skupni samo ambientalni, zračni, eterični, a vseeno udarni trapovski beati kolektiva Surf Gang.
Mike si je prvo polovico vzel lagano, včasih preveč lagano, ko ga iz pasivnega in zakajenega momljanja dvigujejo sintovski mehurčki ali basovsko pokanje produkcije Surf Ganga, medtem ko Earl deluje bolj zbrano in prisebno, bolj lucidno. Morda zaradi tega na Earlovi polovici najdemo tudi manj gostovanj kot pri Miku, ki so se mu pri različnih komadih pridružili še Jadasea, Anysia Kym, Niontay in Na-Kel Smith, medtem ko je Earl le v enem komadu gostil drugega glasbenika – raperja Lerada Khalila. Earl in predvsem Mike v svojih besednih abstrakcijah ne kopljeta globoko, ostajata precej na površju, gre jima pretežno za vibes, in vajbzi so dobri. Pompeji niso v stanju vulkanskega izbruha psihe in zatrtih čustev, temveč situacija bolj spominja na pepel in dim, ki ostaneta po heavy blunt sešnu v snemalnem studiu. Najsvetlejše točke te neznosne lahkotnosti pridejo do izraza v komadih Leadbelly in Kirkland, v katerih se Earl in Mike pojavita skupaj in si v medsebojni igri besed sproščeno podajata verze in kitice, nato pa se podata nazaj na samostojno pot po rdeči niti podlag, na kateri njune besede pogosto izzvenijo v ambientalnih zaključkih produkcije Surf Ganga.
Zasnova skupnega albuma zaradi pomanjkanja kohezivnosti deluje nepremišljeno in neizpolnjeno, rigidna ločena struktura pa se na trenutke izteče v monotonost. Zaradi tega in tudi zaradi dolžine 33 kratkih komadov, ki skupaj trajajo malce čez eno uro, album bolje funkcionira, če ga poslušamo kot shufflano playlisto, torej for the vibes, ne pa kot monolitni izdelek s svojim začetkom, vrhom in koncem. Album vendarle ponudi mnogo hudih momentov. Earl pokaže, da zna biti sproščen in zabaven, Mike še dalje fura svoj zmatrani flow in podlage Surf Ganga sijejo kot kristalčki, vendar je vseskozi prisoten občutek površnosti. Glasbeniki so si privoščili lahkotnejšo pot oziroma they took the easy way out. Zapušili so se v studiu, nacepali kup moody pokalic in to zapakirali v skupen, sicer soliden, a nabasan album, ki bi se ga spodobilo oklestiti po robovih in ga bolje osmisliti tako v formi kot vsebini. Pričakovali smo magistrsko delo, če ne celo doktorat, dobili pa solidno, čez noč spisano seminarsko nalogo za pristop k izpitu, na katerem se bo enkrat treba še zares izkazati, če bosta Earl in Mike še kdaj na tak način združila glas in izraz.
Bro, you not a gangster, take your talents off to LinkedIn ...
Dodaj komentar
Komentiraj