samozaložba, 2026

Dvanajstpalčne vinilne plošče s 33 obrati na minuto, predstavljene leta 1948, so pognale masovno prodajo fizičnih glasbenih medijev. Pojavile so se v času cvetenja povojnega zabavljaštva, potrošniki pa so bili več kot pripravljeni kupiti dolgometražne plošče, ki so v kratkem postale industrijski standard. Nadomestile so plošče, izdelane iz šelaka, pogosto shranjene v težkem pustem papirnatem ovitku, na katerem je bil na sprednji in hrbtni strani vtisnjen le naslov. Včasih so bile plošče shranjene tudi v usnjeni mapi, podobni fotografskemu albumu, ta sličnost pa je v glasbo za vedno vkovala izraz album. Ob nakupu plošče v petdesetih letih je vsak domov odnesel tudi čisto svoje umetniško delo s čudovito naslovnico, kot je o tem doživetju dejal pevec Tony Bennett. Dobro polovico stoletja kasneje, v dobi, ko se fizične oblike glasbenih medijev vse redkeje pojavljajo, je težko trditi, da so likovna dela, ki so tako neločljivo povezana z glasbo, ki jo skrivajo, kaj manj pomembna. V času, ko odkrivanje nove glasbe včasih bolj spominja na grški mit o Sizifu, nam naslovnice pri premetavanju neskončne kopice novih izdaj morda pomagajo opozoriti na skrbno oblikovano delo. Na podoben način se pogled ustavi tudi na likovnem delu Alexa O'Dowda, ki krasi prvenec zasedbe Agenbite Misery.

Agenbite Misery je dokaj svež glasbeni projekt, ki se na frekvenci Radia Študent še ni pojavil. Če bi ga morali označiti z okornimi, predsodki polnimi glasbenimi zaznamki, bi zvok verjetno najbolje opisali z uporabo kombinacije različnih metalskih odvodov. Kot se za vse tako ali drugače navdahnjene blackmetalce spodobi, tudi Agenbite Misery prihajajo s severnejših koncev. Trio iz New Hampshira združuje kitarista Samuela Graffa in bobnarja Adama Richardsa, dolgoletna sodelavca iz bendov Under Green Suns in Vicarium, ter basista Camerona Netlanda, predstavnika zasedbe Coagulate. Za kulisami projekt obstaja od konca leta 2022, prvi zametki plošče Remorse of Conscience pa so nastali leto kasneje. Proces ustvarjanja se je vlekel do lani, ko je zasedba ploščo posnela, kar je izvedla popolnoma v lastni režiji, kasneje pa sta za miks in mastering poskrbela Eric Sauter in Brad Boatright. Skupaj so pripravili zmes sludgea, hrupa in black metala, ki tematski navdih črpa iz izjemnega literarnega opusa irskega pisatelja Jamesa Joycea.

Vsak, ki se je vsaj bežno srečal z modernistično klasiko Ulikses, je skoraj zagotovo že naletel na izraz remorse of conscience oziroma kesanje vesti. Osrednja tema romana pomeni več kot zgolj občutek krivde zaradi etičnega spodrsljaja, pomeni trpljenje, ki ga to povzroča, njegovo težo in mučnost. Tako je tudi delo zasedbe Agenbite Misery prežeto z žalostjo, odtujenostjo in iskanjem smisla v sodobnem življenju. Vsaka od osmih skladb na albumu priredi eno poglavje iz Joyceovega romana, nanje pa se ne opira zgolj tematsko, temveč tudi popolnoma, neposredno iz proze, prevzame besedila. Zasedba na plošči literarni tok zavesti pretvori v zvočno kuliso in želi poslušalstvu prikazati nekoliko drugačno, lastno interpretacijo dela. Pri tem lahko jasno prepoznamo predhodne glasbene projekte članov zasedbe, od avantgardne usmerjenosti Under Green Suns do bolj blackmetalskih vplivov benda Coagulate.

Kompozicije na plošči Remorse of Conscience so odprte, oropane utesnjenosti. Metalski rifi so zaviti v celofan sintetizatorjev, preveva jih sanjavost, ki resnično zasije v daljših inštrumentalnih pasažah in težjemu žaganju nudi nujno potrebno oporo. Skladba A Charitable View of Temporary Sanity najbolje uteleša to ravnovesje in z epsko dolžino trinajstih minut niha od premišljenih tihih basovskih akordov ob redkih kitarskih notah do neomajnih doomovskih rifov, od tempa pogrebnih žalostink do bliskovitih posmrtnih maršev. Včasih tiho vznemirljiva, včasih manično depresivna raznolikost poskrbi za izredno pestro, a hkrati povezano in dostopno glasbeno izkušnjo. Agenbite Misery ustvarijo izredno raznobarvno zvočno sliko iz barv, ki se v slabi uri začnejo med seboj prelivati, in iz odmaknjenosti prepogosto vodi v razvodenelo celoto, v kateri nianse, kot so mrzlične kitarske melodije, popolnoma zbledijo v pozabo. Osrednji namen plošče, popeljati poslušalce skozi literarno delo, se izkaže za izjemno ambiciozno nalogo. Zloglasna novela je znana po zajetnosti in zapletenosti, a hkrati tudi po lepoti v virtuozni uporabi jezikovnih sredstev. 

Agenbite Misery nas namerno ali ne žal postavijo pred vprašanje, ali Remorse of Conscience uspešno zajame izjemni obseg literarnega dela Ulikses. Odgovor na to je zagotovo ne. Bendovo delo je v najboljšem primeru interpretacija, svojevrsten prevod, ki morda zajame bistvo. Tako se kot bolj primerno poraja vprašanje, ali je plošča zanimiv in primeren poklon eni najzahtevnejših mojstrovin klasičnega kanona. To pa je vprašanje, ki zaradi izrazito osebne narave lahko ostane odprto. Z nekaj več objektivnosti lahko trdimo, da je plošča Remorse of Conscience nekakšen izstopajoč artefakt eksperimentalnega metala, ki mu je vredno nameniti pozornost, saj stoji na samosvojem stičišču literarne in glasbene zapuščine.