Zhivotni, mal pre mal
Gala hala, Ljubljana, 5. 9. 2026
»Najboljši album leta 2025« se je glasil delček opisa za sobotni koncert makedonske zasedbe Zhivotni v ljubljanski Gala hali. Projekt Zhivotni je konec novembra lani pri makedonski založbi Mrtov Konj res izdal najboljši album leta 2025, zagotovo najboljši album na območju Balkana, če ne širše, in zagotovo najboljši album, »za katerega niste še nikoli slišali«, kot se je glasil nadaljnji del opisa dogodka. Prvenec Na Balkanu sam je še eno osupljivo glasbeno delo Martina Djorleva, enega najpomembnejših akterjev makedonske glasbene scene zadnjih nekaj let, osrednjega skladatelja in tekstopisca skopske zasedbe Lufthansa, ki je tudi glavni stvaritelj in izvajalec glasbe samostojnih projektov Stoj, Posle! in Zhivotni. Zhivotni so preteklo soboto v bendovski obliki in v družbi slovenskih kolegov mal pre mal ploščo Na Balkanu sam v celoti prvič predstavili slovenski publiki.
Prav verjetno je, da nihče od sedmerice glasbenikov, če smo natančni, pa vsaj šest članov od sedmih, ki so se prelevili v zasedbo Živali, ni bil prvič v Sloveniji, še posebej pa ne prvič na slovenskem odru. Povezava med Slovenijo in Makedonijo oziroma med živahno slovensko in živahno makedonsko robno glasbeno sceno vztraja nekje od izida plošče Davor zasedbe Lufthansa leta 2022 oziroma bendovega prvega prihoda v Slovenijo februarja leta 2023, ki so mu sledili še obiski in koncerti mnogih drugih makedonskih zasedb, od Alembic do Vagina Corporation. Nič nenavadnega ni torej, da smo ob srkanju piva za šankom prazne Gale nenadoma ugledali napol udomačenega Djorleva z na glavo poveznjenim manjšim kavbojskim klobukom in iskrivimi nasmejanimi očmi, ki si je pred koncertom privoščil viski. Podobno kot je pijača najbrž pogrela glasbenika, je nas pogrel pogovor s tem iskrenim, mirnim sogovornikom z optimističnim in hkrati realističnim pogledom na svet, ki ga trenutno navdihujeta tudi opera in delo v glasbeni knjižnici najbrž skopske opere in baleta, sicer pa študenta filozofije, pesnika, pisatelja v nastajanju in predvsem glasbenika.
Po kratkem, nekajkrat prekinjenem pogovoru z osrednjim akterjem sobotnega glasbenega večera je vendarle nastopil prvi koncert. Koncert, ki je bil sprva predviden za letni vrt, se je začel nekaj čez deveto večerno uro, ko je na notranji oder stopil ljubljansko-novomeški kvartet mal pre mal. Bobnar, basist, kitarist in klaviaturist so ožarjeni z rdečo svetlobo večer odprli značilno nestanovitno in spotoma publiko, ki je dvorano napolnila s kakšnimi petdesetimi postavami, pozvali, da izbere številko od ena do trideset. Po nekaj zavrnitvah je naposled padla številka 27, ki jo je potrdila tudi štirica, nato pa se pognala v oprijemljivejši, ritmično zelo bogat tek, ki ga je narekoval bobnar Jakob Padevski. Bend je predstavljal novo muziko in začetek prvega komada je že zvenel kot bodoči hit z radostnejšo energijo, kot smo je od benda vajeni, a so se glasbeniki nato utirili v značilneje temačno, nekolikanj eksperimentalno malpremalovsko vižo z močnim odmevom basa in včasih morebiti tudi namenoma nerazberljivimi besedili. Basist Jan Robek je prvi prijel za mikrofon: »piti, jesti, piti, jesti«, so bile ene prvih recitiranih besed, medtem ko se je komad za nekaj trenutkov prevesil v koračnico, nato spet nazaj v bolj zapleteno strukturo po vzoru Britancev black midi, v sklepu komada pa še s kančkom poskočne razgrajaškosti benda Svojat.
Mal pre mal so naslednji komad najprej zastavili bolj atmosferično, z globokimi odmevajoči sinti so vzpostavili zadimljeno vzdušje, vokalu pa se je pridružil še drugi vokalist benda, klaviaturist Matic Flajs. Toda melodije so bile precej gladke, neodsekane in za mal pre mal prijetno neobičajne, obenem pa so z vokalom ohranili značilno recitacijo. Podobno značilno deroč malpremalovski bas je kljub tehnično dovršenemu ozvočenju v nas nekoliko preveč zarezal in kdaj preglasil tudi vokal. Bendov nojzerski postpank je zato mestoma izpadel neuglašeno, a je to oplemenitilo koncert in muziko ovilo v bakren, oster, nestanoviten hlad. Po zaključku drugega komada se je zaslišal tudi drugi, prefrigan nagovor publike: »Mi smo mal pre mal od Makedonije«, nato pa je sledila dolga kompozicija, res eksperiment, kot je namignil tudi naslov dogodka.
Izrekanja »Srbija do Zokija«, »Ljubljana je vas«, »Glas ljudstva je v grafitih« in druge sorodne misli in citate so glasbeniki najprej pospremili z brezciljnimi zvoki, šundrom, nojzom in ambientalo. Gmota zvokov in besed je zvenela kot sprehod razočaranja skozi premnoge ljubljanske ulice, zapuščena, propadajoča in pozabljena spalna naselja in zaprašena gradbišča najlepšega mesta na svetu. Iz počasnega šundra, ki je bil občutno glasen in je učinkoval kot prijetna zaušnica telesu, se je počasi nakazala struktura in nato jasen, premišljen razplet dolgega komada. Dosegli so nas počasen ritem, melanholija, zelo močno odmevajoč bas in zelo privlačna vztrajna kitarska melodija izpod rok Luke Demšarja. Ne glede na raztegnjenost glasbenih enot, število ponavljanj in počasen ritem je ritualistična celota izpadla zelo privlačno, komad se je s priljudnim korakom bobnarja začel vzpenjati in pokazal, da se obeta nova studijska poslastica malpremalovcev.
Petnajst minut po zaključku koncerta mal pre mal je oder popolnoma zapolnilo sedem glasbenikov, trije kitaristi, basist, klaviaturist, bobnar in flavtist. Djorlev je po prostoru, pri publiki in tehniku, najprej potipal »jel okej da počnemo?«. Zhivotni so koncert začeli umirjeno in pred nekoliko gostejšo publiko kot mal pre mal. V stopnjevanem intru smo slišali muziko, ki je ni na albumu Na Balkanu sam, ampak, kot je nato pojasnil Djorlev, je bil to kratek komad za namen uglasitve inštrumentov in benda. Najboljši album leta 2025 je zasedba Zhivotni predstavila od začetka do konca, od prve skladbe Na Balkanu sam do zadnjega, z grungeom obarvanega devetega komada Eden naš grad. Ozvočenje je bilo v sobotnem večeru po več ponesrečenih koncertih v zadnjem času bolj ali manj izpiljeno in je bendu z relativno zahtevno postavo in aranžmaji omogočilo, da je ponudil kar najboljšo živo izvedbo studijske muzike, obiskovalcem pa kar najboljši iztržek muzike, ki jo je spisal in vse inštrumente z izjemo bobnov in godal posnel Martin Djorlev sam.
Sedemčlanska zasedba je karseda ustrezala izvirni Djorlevi zamisli, le da je manjkala gostujoča vokalistka Elena Vasova in da Djorlev na našo veliko žalost, toda razumljivo, s seboj ni prinesel še svoje diatonične harmonike. Zvok harmonike znamenito, tik pred vrhuncem albuma, zareže v scenosled albuma Na Balkanu sam, ko pripotujemo do skladbe Jadran, ki jo je Djorlev spisal za svojo mater in ki je v živo izzvenela kot nekoliko bolj zatemnjena, obtežena balada. »Dobro večer, mi smo Zhivotni (iz) Slovenije«, se je Djorlev pohecal, nato pa je sledila skladba Kalemegdan, ki je v živo kljub poskočnosti zvenela precej bolj melanholično, predvsem pa se je že s to, drugo skladbo izkazalo, da bo album v živo zvenel veliko bolj »kitarsko«. Kalemegdan so glasbeniki oplemenitili s poudarjenim pridihom Balkana, v poslednjem delu komada pa še s poskočnim bluesovskim vsadkom, ko se je tudi publika razživela. Skladba Crna gora, tudi radijski RŠ hit, večetapna skladba, je zazvenela v najbolj spremenjeni obliki, kajti zelo smo pogrešali rahločuten, eteričen vokal Elene Vasove, namesto katerega je zasedba iznajdljivo vključila flavto, nov inštrument, ki je skladbe, morda mestoma tudi brez potrebe, spremljal oziroma dopolnjeval ves koncert. Ob skladbi Nie so nam iz zvočne celote nekoliko uhajali zvoki glavnih kitarskih melodij, bistven značaj skladbe, premalo pa smo slišali tudi bas. Flavta je neredko stopila na mesto izstopajočih, zapomnljivih melodij z albuma, a bi lahko do nas prodrla jasneje oziroma predvsem bolj uravnoteženo.
Skladbo Na Balkanu je Djorlev dodatno izpostavil in povezal s trenutnim dogajanjem okrog Ratka Mladića, komad pa je primerno kontekstu, ki ga je vsebinsko priredil za to priložnost političnega komentarja, v živo zazvenel nepričakovano, a ustrezno temačneje in bolj težaško. Zvok koncerta je bil poln, zgoščen, a je to gostost dovolj prestregel večinoma poskočen ritem. Izrazitejša moč kitar je morda presenetila obiskovalce, zagotovo pa jih ni razočarala, čeprav je v drugi polovici koncerta odmev kitare vanje včasih preveč zarezal. Predzadnja skladba Breg je krožno kot na albumu sklenila koncert s ponovitvijo osrednje zvočne in vsebinske teme o bendovih skladbah, ki »rastejo iz ljubezni same in samo iz ljubezni«, nato pa je sledil udarnejši zaključek, skladba Eden naš grad, ki jo je Djorlev posvetil Skopju in vsem mestom, »koji glumiju, da su gradovi«, in ki iz enovitosti studijskega izdelka najbolj izstopa, a je v živo zaradi izrazitosti kitar v preostalih skladbah pravzaprav izstopala manj.
Pisanje Martina Djorleva lahko prehvalimo prav zato, ker je zelo pisano in hkrati uravnoteženo, obenem pa iz benda v bend zelo raznoliko. Glasba zasedbe Zhivotni, mešanica rocka, bluesa, (chamber) popa in jazza, je drugačna od muzike zasedbe Lufthansa in tudi od projekta Stoj, Posle!, čeprav je iz Stoj, Posle!, sicer eksperimentalnejšega, pa tudi dovolj melodičnega projekta, izšel marsikateri, jasno prepoznaven osnutek, rif ali melodija za preostala dva benda. Djorlev se je na koncertu znova izkazal tudi kot zelo dober vokalist, ki mu je uspelo suvereno prerezati tudi močnejše, gromkejše gmote vseh inštrumentov, čeprav ga je v skladbi Kamen tu in tam odneslo v nekoliko ukrivljene vode, toda to pripisujemo nenavadnemu kratkemu skupku vseh inštrumentov, morda prav spremljavi flavte. Zhivotni so ne glede na ta zaplet iz sebe izvrgli vso energijo, strast in izurjenost, ki jo premorejo.
Dodaj komentar
Komentiraj