MKNŽ, Ilirska Bistrica, 30. 3. 2026

Ponedeljki niso nujno najbolj zoprn dan v tednu, kadar nam jih popestrijo odlični koncerti. Prav to se je zgodilo pretekli ponedeljek v MKNŽ-ju. Izkoristili smo priložnost in obiskali koncert lokalnih powerviolence herojev CarlxJohnson in velemojstrov istega žanra, Američanov World Peace.

Kot smo že večkrat dejali, so koncerti v Ilirski Bistrici dobro obiskani, tudi kadar se zgodijo med tednom. Tokrat je temu botrovalo dejstvo, da so se v naši deželi zglasili World Peace, ki veljajo za vrhunski powerviolence bend. Ponedeljkovo rajanje je odprl kvartet CarlxJohnson, že uveljavljeno ime na domači pank sceni, ki ima za sabo kar nekaj pretečenih kilometrov, kar je na koncertu tudi izkazal. Glasbeniki so bili zelo uigrani, kar je dodatno okrepilo ostrino in bes njihovega nastopa, zvok pa je bil uravnotežen in agresiven. Bobni so stopili v ospredje, kar je pravzaprav ključno, kajti dinamika hitrega in počasnega mlatenja bobnov velja za pravilo powerviolencea.

Ko smo opazovali občinstvo, ki je poznalo vse za zasedbo značilne inserte med oziroma pred skladbami, vzete iz videoigre GTA, nas je prežemal občutek prijetnosti. Podobno se je zgodilo tudi, kadar je kdo od obiskovalcev pri določenih komadih vpadel na mikrofon. Tovrstni odzivi publike ustvarijo še boljšo, vseprežemajočo pozitivno energijo v klubu, bendu pa vlijejo zagon, da od sebe da vse in še več. Če potegnemo črto, lahko rečemo, da je CarlxJohnson vodilni powerviolence bend pri nas in ponedeljkov koncert je to še utrdil.

Po krajšem premoru so na oder stopili World Peace. Klub je bil zadimljen, vzdušje pa so popestrile bele luči, ki jih je bend prinesel s seboj in jih po tleh razporedil tako, da so učinkovale kot stroboskop. Uvod v koncert je bil daljši industrialen hrup, nato pa smo slišali štirikratni udarec bobnarskih palčk in klub je eksplodiral. Z besedami težko opišemo brzino in hrup, ki ju je bend ustvaril s powerviolenceom dveh basov in brez kitare.

V rafalu brzinskega bobnanja in hrupa bas kitar nismo razločili, kdaj so se komadi začeli in kdaj so se zaključili. Kar pa smo lahko razbrali, je bilo nasprotje med ekstremno brzino in počasnimi deli. Počasni deli so, vsaj kar zadeva intenzivnost benda, učinkovali enako dobro kot hitri deli. Pri počasnih delih smo lažje razbrali basovske rife, ki so bili bolj ritmični in so nas spomnili na hardcore iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so bendi preigravali bolj gruvaške tempe. Prisotne so bile tudi klasične počasne pasaže, ki so podobno kot preostali elementi pretresle klub do temeljev.

Toda, kar smo opisali, je trajalo slabih petnajst minut. Tako je. Američani so prišli, pokazali, kako se streže temu žanru, in za to niso porabili niti četrt ure. Koncert benda World Peace je bil tako intenziven, da nadaljevanja hrupa nismo pogrešili. Kakovost godbe je bila prav plemenita in je potešila vse želje po vrhunskem powerviolencu.