67. Jazz festival Ljubljana, petek
Cankarjev dom, Ljubljana, 3. 7. 2026
Petkov program Jazz festivala Ljubljana je bil verjetno še najmanj zvezdniško obarvan. V Parku Sveta Evrope so se skozi popoldansko-večerno dogajanje predstavili mladi slovenski improvizatorji v kvartetih Vite Kobal in Tonija Laha, izza meja pa so v Ljubljano prispeli latinskojazzovski toni Patricia Brennan Septeta in poljski kvartet Błoto.
Zaradi spleta okoliščin oziroma snemanja intervjuja s poljskimi novojazzerji je recenzent večera v parku lahko prisluhnil zgolj Patricia Brennan Septetu. Zadnji koncert programa v parku je dobro zapolnil tako avditorij kot tudi sam oder, kamor je stopila sedemčlanska zasedba, ki jo je sestavila vibrafonistka Patricia Brennan in je pod njenim kreativnim vodstvom predlani izdala ploščo Breaking Stretch. Septet Patricie Brennan in njeno močno ritmično jedro dopolnjujejo še Kim Cass s kontrabasom, Dan Weiss za bobni in Keisel Jimenez s perkusijami in tolkali. Še močnejši, še udarnejši element glasbe, ki smo jo slišali, pa predstavlja pihalno-trobilska sekcija: Jon Irabagon z altovskim in sopranino saksofonom, Mark Shim s tenorskim saksofonom ter Kalí Rodriguez s trobento.
Vsekakor je Brennan s svojo zasedbo upravičila številne oznake, ki jih je deležna v kritiških in organizatorskih publikacijah. Gre za izrazito multikulturno glasbo, ki je hkrati močno zaznamovana s Patriciinim ozadjem, prihaja namreč iz Mehike, kot tudi z njenim relativno novim domom, newyorškim Brooklynom in njegovim jazzovskim pulzom. Obenem ima zasedba močan orkestralni značaj, močan latinskojazzovski značaj, drobce afrokaribskih godb, pa tudi relativno kompleksno zgradbo in je daleč od utirjenih ansamblov z močno perkusivno in pihalno-trobilsko dimenzijo. Spretno je meandrirala med resnično energično radiacijo Rodriguezove trobente in saksofonov Shima ter Irabagona, ki se je seveda lepo pletla z Jimenezovimi perkusijami in mirnejšimi kompozicijami. Kar je gotovo navduševalo oziroma ločilo septet od podobnih zasedb, so zanimivi kompozicijski, aranžmajski in ritmični prijemi, ki so občasno delovali kaotično, odrezavo, neorganizirano, a se potem, kot ozvezdja in nebesni pojavi, ki jih Brennan preučuje in tematizira, sestavili v koherentno celoto. Poliritmije so bile daleč od konvencionalnih, trobentaške in saksofonske linije so pokrivale različne melodične spektre, ob tem pa je Brennan občinstvo redno seznanjala s tematičnimi ozadji teh spektrov in tako pravzaprav lepo povezala tako New York in njegovo globoko morje zahtevnejših godb ter vrhunske improvizacije, ki jo je bend tudi dobro demonstriral, kot tudi glasbena izročila njene domovine, zlasti mesta Veracruz, v katerem se prepletata mehiška in afrokaribska kultura.
Podobno prepletajoča se pa je tudi glasba kvarteta Błoto, ki ga iz poljskega Wroclava tvorijo Latarnik s sintetizatorji, OlafSaxx s saksofonom, Wuja HZG z bas kitaro in Cancer G za bobni in ki je sklenil petkov program s svojim poznovečernim koncertom v Klubu Cankarjevega doma. Skoraj povsem polno kapaciteto kluba, delno sedečo, delno stoječo, je pričakala izvrstna, prav tako izvirna glasbena mešanica, ki pa ni osredotočena na mešanje kultur, pač pa na medgeneracijsko žanrsko fuzijo. V glasbi Błoto se tako prepleta močan hiphopovski pečat, izvrstna jazzovska improvizacija akademsko šolanih glasbenikov in celo nekakšen parti moment. Błoto so se sprehodili skozi svojo diskografijo, najbolj očitno so se držali svoje micelijske ere, v kateri so tematizirali različne glive in jih povezovali s človeštvom, človeško naravo in predvsem negativnimi pojavi današnje postmoderne. Temu primerno je tudi muzika zvenela precej zlovešče, z mnogimi maskiranji v obliki mnoštva efektov, predvsem kar se tiče melodičnega dela zasedbe, torej Latarnika za sintetizatorji in Olafsaxxa s saksofonom in manjšim sintetizatorjem.
Po precej odpuljenem uvodu so Błoto za nekaj komadov spustili tempo, pokazali tudi svojo hiphopovsko plat z začetnih dveh plošč in prebili nekakšno aritmično bariero, ki se je med njimi in publiko materializirala predvsem v nekajmetrskem razkoraku med obiskovalci v parterju in samim bendom na odru. Od hiphopovskega segmenta dalje pa je Błotu publika jedla iz rok, celo do momentov povsem razplesanega jazzovskega koncerta, ki zvočno vendarle sloni na plečih ritmične sekcije zasedbe, torej basista Wuja HZG in bobnarja Cancer G-ja, ki sta izredno uvežbana, izredno dobro uigrana in vendarle, čeprav je drugi, melodični pol Błoto glasnejši in bolj ekstravaganten, zasedbo nosita tudi kar se tiče tehnične plati performansa. Bend je vseeno zvenel precej drugače kot na posnetkih, žal ne v smislu sicer solidnih in kvalitetnih improvizacij, pač pa predvsem zaradi manjše inštrumentalistične ostrine in pretirane uporabe efektov. Vseeno je Błoto terminu primerno navdušeno, razposajeno publiko mestoma pognal do prave plesne ekstaze, pokazal tudi, da so še kako vešči, izvežbani in akademski improvizatorji, predvsem pa presenetili z zabavljaškim elementom svojega nastopa, ki je, kot omenjeno, jazzovski koncert v Klubu CD na momente spremenil v pravi nočni klub, a ga s čisto zadnjim, zopet precej bolj avantgardnim momentom spomnil, da so vendarle na Jazz festivalu Ljubljana.
Dodaj komentar
Komentiraj