Zborovanje je tak čuden zbor, ne-zbor brez posluha. 

21. 6. 2026, na poletni solsticij, smo izvedli glasovno imerzijo, ne-nastop »Poletje« na treh vodnih lokacijah v okolici mejne reke Mure: v jezeru, v jami in v bazenu.

V tej oddaji bomo prisluhnili preseku arhivskega zvočnega materiala ter živim komentarjem o kompoziciji, ki jih bo etru predala Tisa Neža Herlec, pobudnica Zborovanja. 

Zborovanje obstaja kot prostor, v katerem z razvojem eksperimentalnih metod in kompozicij za mnogoteri glas stremimo k opolnomočenju in ojačanju zadržanega glasu ter iščemo navdihujoča sozvočja izven konvencije zborovskega petja.

Srečujemo se tedensko, skok v arhiv ne-nastopa »Poletje« pa se bo zgodil v pričakovanju jesenskega enakonočja: 20. 9. 2026 bomo na Gorenjskem pod Vršičem izvedli ne-nastop »Jesen«. Kot vselej ob obratih letnih časov pa letos še zadnjič tudi ob decemberskem solsticiju.

Za več informacij in pristop k mailing listi se obrnite na: @email

Besedilo oddaje:

Drago poslušalstvo Radia Študent, 

V arhivski oddaji Zborovanje: ne-nastop Poletje sem z vami Tisa Neža Herlec, pobudnica tega opusa, skladateljica in multimedijska umetnica. 

Zborovanje, eksperimentalni skupnostni ne-zbor sem vzpostavila jeseni lani kot pobudo za prevpraševanje paradigem zborovstva in prostor za razvoj eksperimentalnih metod skupinskega petja, ki me zanimajo tudi zaradi njihovih družbenih razsežnosti in zvočnih potencialov. K temu zboru je vabljeni prav vsak glas!

Na čas poletnega solsticija smo se mudili ob reki Muri, v Pavlovi hiši, prostoru za slovensko manjšino na avstrijskem štajerskem, kjer Kulturno društvo Člen 7. organizira tečaje slovenščine, gosti knjižnico ter galerijski prostor za sodobno umetnost in s tem ohranja slovenski jezik, zborovsko petje, spomine in zgodovino na tem večkulturnem in večjezičnem območju mnogoterih kompleksnih zgodb.

Tam smo izvedli cikel glasovnih delavnic skupaj z lokalnim prebivalstvom in kompozicijsko rezidenco, priprave za ne-nastop Poletje, ki se je zgodil prav tam, na različnih lokacijah na obeh straneh mejne reke Mure: v jezeru, na mostu Prijateljstva med Gornjo Radgono in avstrijskim Bad Radkersburgom, v jami ter v bazenu. 

.

Veje se lomijo pod težo ogromnih zrelih rdečih češenj. Ponoči, ko se temperatura spusti, s svetilko obiramo murve na drevesu za hišo. Vroče je. Na tabli, kjer je zarisana kompozicija našega ne-nastopa piše: “Senca. Voda. Hidriraj. SPF. Klobuk. Dežnik.”

Takrat še nismo vedeli, da bo poletje tako sušno, da bo sonce mesece pripekalo in v našo kožo vžgalo svojevrsten strah... 

Naš planet kriči ob posledicah anomalij in se trese v pričakovanju kolapsa ekosistemov. Ko se bo človeštvo ozrlo nazaj na ta čas, bo morda zaznamovan kot začetek konca, začetek zavedanja konca.

Spremembe v naravi se poznajo tudi navznoter. Nekakšna tesnoba se je prikradla v naš dih. Kulturni letini tudi ne kaže dobro. 

Letni časi se zbrkljano zamikajo in zmedeno mešajo. Poletje ni več to, kar je bilo. Letni časi niso več, kar so bili … Hrepenimo po predvidljivem, večno resničnem, stabilnem.

Še je res, da čas mineva, v tem skupaj iščemo uteho. 

Na četrt leta si vzamemo trenutek za misel: vrtimo se okoli sonca, v večnost, ki vsak dan srečuje svoj konec. 

Vztrajamo v sigurnem in tam najdemo svoje telo in svoj glas, ki nam služi kot orodje, ki omogoča srečanja med nami. 

Medtem, ko predvidljivost, gotovost, ne-pisane navade, ki so vztrajale tisočletja, tonejo v neobstoj, poskušamo iznajti način komunikacije, nekakšno metodo skupnjevanja. 

Na poletni solsticij 21. junija, na najdaljši dan v letu, se posvetimo silam, ki jih je težko ubesediti, lažje pa čutiti in z rahločutnostjo zapeti, izvajamo ne-nastop “Poletje” eksperimentalnega skupnostnega ne-zbora Zborovanje.

.

Voda je element, ki povezuje vse lokacije našega ne-nastopa. Blatna voda jezera Liebmannsee, v katerem plavajo ogromne ribe, človeku sicer čisto neškodljive.

Reka Mura, ki buči pod mostom Prijateljstva in riše mejo med državama. 

Rahlo kapljanje jamskega izvira, ki nas hladi ob popoldanski pripeki. 

Bazen, ki se skriva na dvorišču penziona Lindenhof, kjer se med počitnikovanjem namakajo ostareli Avstrijci. 

Štiri vode - ki so v bistvu ena. Izhlapevajo, postanejo oblak in se vračajo kot dež, v neskončnem krogotoku.

.

Je prvi dan poletja, 21. 6. 2026 ob jezeru Liebmannsee.

Približuje se nevihta, v daljavi bliskajo strele in na čase močan sunek vetra preplaši plavalce. Tisti dan je padala toča in dež je prekomerno zalil zemljo. Nas je nevihta obšla. Sem se dobro zmenila, ko sem v jezeru plavala mrtvaka in se pogovarjala z oblaki, izgleda.

Preseneti nas srečanje z drugo resničnostjo: K jezeru se pripelje traktor s prikolico, na kateri se glasno veseli cirka 15 mladcev, ki z generatorjem poganjajo lastno glasbeno spremljavo. V tem prostoru nekako soobstajamo, oboji počnemo isto: proslavljamo najdaljši dan v letu. 

.

Tudi na predvečer poletnega solsticija smo slavili to priložnost in to na Gradu Cmurek, kjer sicer biva Muzej Norosti, ki ohranja in oživlja ta prostor in tudi njegovo zgodovino, še posebej obdobje, ko je v njem deloval Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate. 

V poznem večeru sedimo ob robu grajskega dvorišča. K nam pristopi eden od grajskih skrbnikov in nas vpraša: “A vi ste organizirana skupina?” Malce se smejemo temu vprašanju, ne vemo čisto kaj bi rekli. Vsi smo podobno oblečeni in spontano smo že nekaj časa posvečeni petju “tapravih, tastarih, lepih pesmi” kot so na primer: Vsi so venci vejli, Zrelo je žito, Sijaj sijaj sončece… Odvrnemo mu, da smo nekako “semi-organizirani”. Teh pesmi nihče izmed nas ne zna zares. Prav lep čas smo morali z iztegnjenimi rokami loviti signal, da smo na spletu našli besedila, po tem pa je nekako šlo, saj so te melodije že prisotne v naši kolektivni zavesti … Nekdo začne, drugi pa mrmraje in spotikljaje zraven … dokler se ne izkaže, ob kakšni tretji kitici, da bo šlo. Takrat se skupaj naslonimo v pesem. Kdor ne bere besedila pač oči upre v usta najbolj suverenega pevca in poskuša v realnem času posnemati pravilne zloge, hecna igra. Semi-organizirani smo, torej. 

Grajski skrbnik reče: “Tako smo bili zaposleni in vzhičeni z dogajanjem, da smo pozabili zažgati venec!” Zažgati venec? Pove nam, za kaj se gre. Za ta star običaj … Vsako leto na ta dan, se zažge stari venec cvetja, ki je visel v gradu, na njegovo mesto pa se obesi novega, ki so ga spletli danes. 

“Bi vi?” nas povabi in mi, počaščeni, se semi-organiziramo, še vedno pojoč … Dotaknemo se venca in naših mnogo parov rok ga dvigne v zrak in ponese do ognja. Venec se hitro vname in krožno izgine v plamenih. Lepo je. Zamaknjeno stremimo v ogenj. 

To je bilo na predvečer sončevega obrata.

.

Zdaj plavamo v jezeru in na glavi nosimo “repuhove klobuke”.

Zašiti so iz belega blaga in žice ter izgledajo kot: repuh … tista rastlina z velikimi žilavimi listi, ki raste ob rekah, ki smo si jo kot otroci kdaj nadeli na glavo namesto klobuka. 

Sinhrono plavamo v vodi in pogledujemo v nebo, kjer se hitro menjajo sivi oblaki, rahlo dežuje. 

V vodi sklenemo krog in postanemo venec. 

Krožnice, ki jih naši gibi rišejo okoli nas, so materialna metafora zvočnih valov, ki se širijo od nas, ko pojemo.

Poletno sezono Zborovanja smo se, med drugim, ukvarjali s pojmom tako-imenovanega “zaznavnega mehurčka”. To je hkratno psiho-fizično območje naše čutne zaznave in tudi namišljeno področje v katerega se naša zaznava razširja s pomočjo domišljije. Zaznavni mehurček smo vzpostavljali na različnih lokacijah in te izkušnje nam dovolijo, da kadarkoli zaznavo specifičnega toposa prikličemo nazaj v spomin in simuliramo lastno umeščenost tam, ne glede na kraj, kjer se v tem trenutku nahajamo. 

V vodi izvedemo glasovno kompozicijo z mehurčki, pri kateri nam potopljenost ušes pod vodo čutno-zaznavni mehurček zoži in kar naenkrat se zdi, kot da je vsak sam, zaznava le svoj dih, svoj glas in vodo, ki nas vse obdaja. Sočasno obstajamo vsak zase, vsak v svojem mehurčku. 

.

Mokri klobuki se na vročini prvega poletnega dne hitro sušijo, ko v tišini stopamo iz avstrijske na slovensko stran reke Mure, čez most Prijateljstva. 

Intimno smo ga spoznali preko živahne pripovedi 80-letne gospe Irene. Rojena v Sloveniji je pri 17-letih prvič prečkala leseni most, si v Avstriji našla delo in se hitro priučila jezika. Tam 60 let kasneje rada živi, a svoje domovine nikdar ne pozabi, nam ganjena pove. 

Ko prečkamo most, mahamo kot sta mahala Tito in Jovanka, ko sta pozdravljala gručo ob otvoritvi prenovljenega mostu leta 1969. Na tem mestu je v zgodovini stalo več mostov, prehod čez pa ni bil vedno tako prost kot danes. Iz Ireninih pripovedi, v obrisih spomina, tam stoji lesena stražarnica iz katere stopi vojak, pogled na njegovo puško mladenki požene strah v kosti. . . Ve se, da se čez most šverca špricmitel in kukuruc, tudi če je kazen za to ječa. . . Poleti 1991 so na mostu postavljene protitankovske ovire. .  . Okrog leta 2015 je most del Balkanske poti, prečka ga na tisoče beguncev. . .

Danes pa nas na slovenski strani mostu pričaka prava pravcata veselica! Slavi se ne le sončev obrat, temveč tudi praznik glasbe in dan odprtih kleti Radgonskih Goric. K sreči smo za ta dogodek vedeli vnaprej in tudi navedli so nas v njihov program, v realno situacijo pa smo padli kot prikazen in začudene lokalce s svojo performativno prisotnostjo popolnoma zmedli. 

Zgodi se preplet resničnosti, izmenjava pogledov. Vroče je. Muzika je glasna. Prebijamo se čez gručo, namignemo jim, naj se nam pridružijo … nam, ki nosimo čudne bele klobuke, ki bi lahko izgledali kot list. Ampak kakšen list? Zeleni jurij se pokaže pomladi, ni to. Trta! Morda smo maskota dneva odprtih vinskih kleti? Čista zmeda in sumničavost… Kateri mit predstavljamo? Katere droge žremo? Od kod smo padli v ustaljenost veselice? Kakšen, kateri, čigav ritual je zdaj to?! Naša gruča je tujek v tej situaciji in to je jasno vsem. Kaj pravzaprav počnemo? In zakaj? 

Repuhovi listi nas vsaj malo zamaskirajo, da nas ne požre sram, še preden bi začeli naš glasovni ne-nastop. Naslonimo se v prezenco celotne skupine, kot bi bila varno zavetje za individualni dvom, strah in sram. Neka sila v nas mora očitno dobro delovati, da trpimo to javno izpostavitev. Morda je ta sila ravno naša Zborovalska namera, da se osvobodimo lastnih zadržkov, da zberemo pogum za preseganje strahu ob rabi glasu in nastopanju v javnosti. Morda skupini, naši začasni eksperimentalni celoti, zaupamo bolj kot samemu sebi. Nismo halucinacija ob vročinski kapi. Mi smo resnični.

.

Čez veselico se pomikamo z namenom, da bi dosegli naslednjo lokacijo našega ne-nastopa. 

Ob prejšnjem obisku tega območja sem ob sprehajanju ob reki Muri naletela na par, Slavico in Slavka, ki sta mi povedala, da je v griču pod Radgonskim gradom par jam. Bojda je celo OHOjevec Marko Pogačnik v eni izmed njih srečal vilince. To je zbudilo moj interes in malce sem povprašala naokrog ter se eventuelno zmenila, da lahko z Zborovanjem nastopimo v enem izmed teh prostorov, v ljubkovalno imenovani jami. Sosednjo Radgonske Gorice uporabljajo kot vinsko klet, ta pa je mala, hladna in prazna - no, razen izvira hladne vode, ki kaplja izpod hriba in je čez čas nakapljala celo čisto-jamsko kalcitno formacijo, ki krasi njeno pročelje. Tam se, po bizarnem pohodu čez veselico, umestimo in za peščico prisotnih obiskovalcev, ki so se opogumili in nam sledili v neznano, izvedemo osrednji del ne-nastopa “Poletje”.

.

Pri tej kompoziciji za mnogoteri glas se približamo bistvu Zborovanja, ki je ne-zbor za vse glasove. Posluh ali pevska suverenost nista predpogoj za sodelovanje… Naša jamska zvočnost pa se gradi takole: ob vsakem novem izdihu (ki brez dvoma sledi vdihu), se glas usidra na poljubnem tonu in ga drži za čas trajanja izdiha. To je osnova, h kateri se nastopajoči lahko vselej vrne. K tej preprosti formi postopoma dodajamo spremenljivke, parametre s katerimi obogatimo to imerzivno, harmonsko kompleksno zvočnost. Med temi parametri so: spremenljivka glAsnosti, spremenljivka višine tona, spremenljivka vibrata, odprtost ust, izbira in variacija samoglasnika, dodajamo pa jim še preprosto in minimalno gibanje po prostoru. 

.

Med nami se vzpostavi skupni zaznavni mehurček, nekakšno območje zaupanja. Vsak izmed glasov nastopajočih najde lasten ritem izvajanja kompozicije, ki sledi njegovemu dihanju. Drug drugemu pa podarjamo odprt zvočni prostor, v katerem lahko raziskujemo svoje glasove, ki barvajo zvočno sliko celote. Brez dvoma harmonsko vplivamo drug na drugega, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Kot je zapisala ena izmed udeleženk, gre za: "iskanje harmoničnosti skupine skozi intenziteto individualnega izraza".  

.

Ta potopitveni proces v nas nekaj premakne: Prisotni smo, čutimo in čudimo se. Navdihne nas izkušnja sočloveka v naši bližini. Na čase se tako potopimo v celoto, da pozabimo nase in na lasten glas, zlijemo se z ostalimi. Drugič se zavedamo le sebe in notranje vibracije svojega glasu. Celotna izkušnja je precej telesna in čustvena… Tej praksi bi lahko rekli uglaševanje. Razvijamo posluh - posluh, ki ni le zvočni. Posluh za sočloveka. To je praksa družbenega uglaševanja. Poteka intuitivno, omogoča srečanje. Pomislimo, da je zvočna, performativna celota le izgovor za iznajdbo radikalne prisotnosti in odprtosti. 

.

Pogosto se prakse Zborovanja prime oznaka: terapevtski, meni pa se zdi absolutno in fundamentalno človeški, predvsem pa skupnostni metodološki postopek iskanja, eksperimentiranja in so-izkušanja prisotnosti, pristnosti in odprtosti. Dejstvo je, da večglasja posameznica ne more doživeti sama. Ne-zbor je format za preseganje jaz-a. Znajdemo se v sozvočju drugosti. Zaznavni meehurček posameznika se stakne z drugimi. Domišljija in izkušnja se razpreta.

Po ne-nastopu zapišem: “Zdi se, da je vse postalo bolj resnično. Morda se je resničnost poglobila, pomnogoterila. Zgostilo se je čutenje, čustva so privrela na površje, v jami pretočno donimo, dokler se nekaj ne preobrne, odklenemo prepreke med nami, spoznajmo vrzeli v družbi, ki čuti a ćuti v tišini groze nezmožnosti razkrivanja. “Razkriti, ne prikriti” piše na vratih v Pavlovi hiši. Med nami se je ustvaril naboj - kot brnenje med toni ga čutim v prostoru. Zavzamemo polnost svojih oblik in vrzeli med nami napolnimo z iskrenim postajanjem, z iskrenim izrazom. Začutimo moč enote in celote, ojačamo jo, dotakne se drugih …”

.

Besede ne povedo toliko kot naši obrazi in drža po koncu ne-nastopa, ko stopimo ven iz hladu jame in nas zaslepi svetloba dneva. Ko zmagoslavno vnovič prečkamo veselico se zdi, da se nam ljudje smehljajo in nam mahajo nazaj… So to počeli tudi prej pa tega nismo videli, ker smo se takrat počutili drugače? Zdi se, da smo po ne-nastopu bolj samozavestni in suvereni, z ljudmi interaktiramo prisotno in intenzivno. 

Preko mosta rahlo poplesujemo, punce in fantje v belem.

.

Odzven, preslikava kompozicije za plavalce in mnogotere mehurčke, ki smo jo izvedli v jezeru, se kot zaključno dejanje ponovi v bazenu. Potek dogodkov nas je peljal iz naravne vode jezera preko reke Mure v jamo, iz jame čez reko in skok v klorirano modrino bazena, ki se blešči od pripekajočega sonca! Jokali smo na vseh lokacijah. V daljavi žitno polje in vrane. Iz bazena začuda pijejo golobice. 

Formacija: venec. Zaznavni mehurčki.

.

Poslušali ste arhivsko oddajo Zborovanja, eksperimentalnega skupnostnega ne-zbora za vse glasove. V tem zvočnem kolažu so se znašli zvočni posnetki ne-nastopa Poletje s kompozicijskimi in avto-teoretskimi komentarji. 

Ta ne-nastop je bil drugi v ciklu štirih, ki se bodo zgodili v letošnjem letu po Sloveniji, pod okriljem cikla Sluhodvod Zavoda Sploh; v sodelovanju z umetnikoma in v tem primeru vizualnima arhivarjema fotografom Petrom Fettichom in videastko Saro Rman iz kolektiva KELA ter v sklopu Bivalne rezidence za mlade umetnike v Švicariji MGLC, kjer imam priložnost ustvarjati med poletjem 2025 in 2027. 

Zborovali so: Yuliya Kohal, Dušica & Mojca Zupančič, Fedja Saksida, Roman Modic, Andrej Bizjak, Maida Begoli, Taja, Kristina Frelih in Lara Ružič Povirk.

Za zvočni arhiv ne-nastopa so poskrbeli snemalec Jan Robek, mastering sta naredila Niña in Jernej Babnik Romaniuk, tehnološko nas je podprl Matic Potočnik, krojaško pri sestavi klobučne kostumografije Jurij Kristan, kuhali pa so nam Urška, Jaša, Luka in Vajva. 

Zahvala za gostoljubje in sodelovanje gre Pavlovi hiši - Davidu Kranzelbinderju, Suzani Weitlaner in prostovoljkam ter lokalnim pevcem: Ireni, Utte in Johannes-u. 

V Pavlovi hiši lahko do marca ujamete video inštalacijo jamskega fragmenta arhiva ne-nastopa “Poletje” v kontekstu razstave “Tunelski vid”.

Lepo vabljeni pa tudi 20. 9. ob 15-ti uri ne-nastop Jesen, ki se bo zgodil v Krnici, pod Vršičem, nad Jezerom Jasna, blizu Kranjske Gore, na Gorenjskem.

Oddajo sem pripravila pobudnica Zborovanja Tisa Neža Herlec. V njej so prepletene misli vseh udeleženih, ki so se spojile v glas prej nedefinirane množine, ki se zaveda notranje mnogoterosti in v svojem bistvu ostaja heterogena, pol-prepustna in spremenljiva.

Tehnicirala je Tina.