12.3.1992 – PRISLUŠKOVALNA UČNA URA 

Baltazar je vstopil v razred 7C. Sledila je klasična parola učencev: »Izprazni se. Umri in postani. Naj naša volja postne vaša volja, Baltazar! 

Po paroli učencev je pogledoval proti zvočniku za šolska obvestila nad levo stranjo table. Zvočnik je bil že nekaj let nefunkcionalen in je deloval kot kakšen dekor z začetka 70. let, ki sta ga povozila čas in neizmerna slast nekaterih učencev po sabotiranju šolskih elektronskih naprav. Baltazar je vedel, da zvočnik že dolgo nima več kapacitet za oddajanje zvoka, vendar je tokrat predvideval obratno - da zvočnik spiralno privlači zvok in besede k sebi v notranjost. Pogled je odmaknil od zvočnika in se usedel za mizo, kamor je odložil časopis in Getanke brez filtra. Potem je potipal spodnji del mize, kakor da bi se želel prepričati, da je tam spodaj res bolj ali manj gladek les, in ne kakšna naprava. Šele zatem je preusmeril pogled proti tabli. Tudi tokrat je bila pred uro matematike ura biologije in učenci, kot je bilo v navadi, pred Baltazarjevo uro table niso pobrisali do konca. Tako je na tabli od ure biologije ostal napis Homo sapiens. Odšel je do table in začel okoli besedne zveze Homo sapiens zapisovati stavek, ki ga je obenem narekoval: »Pride čas, ko človek ne bo več streljal puščice svojega hrepenenja čez človeka in tetiva njegovega loka ne bo več znala brneti!«

Prostorska konstrukcija stavka okoli taksonomske enote Homo sapiens je bila zasnovana tako, da je prvih nekaj besed stavka v loku zamejilo besedno zvezo Homo sapiens. Preostale besede stavka pa so bile napisane v obliki v desnosučne spirale, ki se je nadaljevala iz spodnjega desnega konca loka. Zadnja beseda stavka, beseda ’brneti!’ s klicajem, je zakoličila središče spirale. Proces gibanja Baltazarjeve roke med pisanjem po tabli je še posebej fasciniral učence. Črke besed dela stavka, ki se je iz loka prevesil v krivuljo spirale, so bile namreč zapisane tako, da so bili zgornji deli črk radialno usmerjeni proti središču spirale.

Po konstrukciji stavka na tabli je naperil pogled proti učencem: »Zdaj je napočil čas, da se poskusno eliminiram kot pedagog. To pomeni, da smo prišli do točke, ko znate izpeljati eksekucijo učne ure tudi brez moje prisotnosti. Naloga pedagoga je, da proizvede stanje, v katerem ni več potrebe po njem.«

 Po konstrukciji stavka na tabli je naperil pogled proti učencem: »Zdaj je napočil čas, da se poskusno eliminiram kot pedagog. To pomeni, da smo prišli do točke, ko znate izpeljati eksekucijo učne ure tudi brez moje prisotnosti. Naloga pedagoga je, da proizvede stanje, v katerem ni več potrebe po njem.« 

Z očesom je ošinil bazensko vadbeno uro nad tablo in nadaljeval: »Zaradi pravkar povedanega bom za štirideset obratov rdečega sekundnega kazalca okoli njegovega oprijemališča na vadbeni bazenski uri odšel v kavarno brati časopis - da vidim, ali smo že postali zadnji ljudje oziroma da spoznam, koliko obratov na spiralni krivulji še potrebujemo, da to postanemo. Vi pa boste medtem sami predelali snov o geometrijskih zvezah v krogu, na kar sem bežno namignil z gesto na tabli. Ko se bom vrnil iz kavarne, bom zgolj pregledal nastalo situacijo na tabli. In tabla ne sme izgledati kot kakšna slaba karikatura, ki bi jo narisali zadnji ljudje, temveč moram na njej zaznati napetost in brnenje. Če bom z nastalo situacijo na tabli zadovoljen, ne bom v redovalnico zapisal zgolj ocen, ampak bom dodal tole opombo: ’po poti dolgega loka s čvrsto tetivo naprej do točke emancipacije’. Slišal sem namreč od vas, da socialni pedagog Stari Srb pod zapiske in skice, ki nastajajo med vašimi razgovori pri njem, rad dodaja nekakšne strnjene opombe. In ni ga malomeščanskega vraga, ki bi mi preprečil, da si tudi jaz ne bi mogel privoščiti podobne svoboščine v redovalnici.«

Baltazar je pograbil časopis in odšel iz razreda. Učenci so se pričeli orientirati po štirih kazalcih vadbene bazenske ure. Budistka Nisveta je vzela učbenik in poiskala sekcijo o geometrijskih zvezah v krogu. Debeli Svizec je medtem odšel do table. Naredil je večji krog okoli besede »človek« in zapisa Homo sapiens, katerega središče je bilo v prostoru med besedo »človek« in besedno zvezo Homo sapiens. Budistka Nisveta je začela z intervalnim branjem odsekov iz učbenika in sprva prebrala Talesov izrek o krogu: »Če je AB premer kroga, potem je obodni kot nad tem premerom vedno pravi kot. Kot pri poljubni točki na krožnici nad premerom je vedno 90 stopinj. Vsak pravokotni trikotnik se lahko včrta v krog tako, da njegova hipotenuza sovpada s premerom kroga, oglišča pa ležijo na krožnici. Če trikotnik v krogu leži v takšni poziciji, da je njegova stranica AB tudi premer kroga, in točka C leži na krožnem loku nasproti premera AB, potem je trikotnik pravokoten pri točki C.«

Demonika si je v navezavi z napisanim stavkom na tabli izmislila krajši izrek, ki ga je začela izgovarjati ob vsakem tretinjskem obratu rumenega kazalca: »Streljam puščice hrepenenja s hudo napeto tetivo loka, ki mogočno brni!« 

Debeli Svizec je krog dopolnil s tetivo, ki je potekala skozi središče kroga; njeni krajišči je označil s točkama A in B na nasprotnih koncih oboda. Narisana tetiva, ki je bila tudi premer kroga, je vodoravno razmejila besedno zvezo Homo sapiens in besedo »človek« znotraj kroga. 

Budistka Nisveta: »V geometriji je tetiva daljica, ki povezuje dve poljubni točki na obodu kroga. Premer kroga je posebna tetiva, ki poteka skozi središče kroga in je znotraj njega najdaljša možna tetiva.«

Demonika: »Streljam puščice hrepenenja s hudo napeto tetivo loka, ki mogočno brni!« 

Debeli svizec je naredil novo tetivo v krogu. Izhodiščno točko pri točki A je povezal z novo točko C, ki se je nahajala približno en radian po loku nad točko B. Nato je naredil še tetivo BC, s čimer je s trikotnikom vizualiziral Talesov izrek o krogu. Obenem se je pri tej konstrukciji beseda »človek« znašla v tem trikotniku.

Budistka Nisveta: »Tetive, ki ne potekajo skozi središče kroga, so tetive, ki niso premer. So daljice, ki povezujejo dve točki na krogu, vendar ne potekajo skozi središče kroga.«

Demonika: »Streljam puščice hrepenenja s hudo napeto tetivo loka, ki mogočno brni!« 

Debeli Svizec je naredil še točko D na spodjem desnem delu krožnice, ki je se je po loku nahajala en radian pod točko B. Med točkama D in C je ustvaril novo tetivo, ki je s pripadajočim lokom DC vizualno delovala kot strelski lok. Pri točki B je narisal še manjši trikotnik, tako da je premer AB zdaj deloval kot nameščena puščica na loku. Ta puščica je merila v desnosučno spiralo besed, ki so ostale izven kroga pri konstrukciji na tabli. Natančneje v središče spiralnega zvitka besed »ne bo znala več brneti!« 

Budistka Nisveta: »Lok tetive je del krožnice, ki povezuje dve točki na krogu, torej krajišči tetive.« Demonika: »Streljam puščice hrepenenja s hudo napeto tetivo loka, ki mogočno brni!« Nato je Debeli Svizec črto tetive CD dopolnil tako, da so se na njej pojavile črka »B« in in tri črke »R«, ki so označevale medmet brnenja tetive, in ga je naglas izgovoril: »BRRR, BRRRR, BRRRRRR...«

[SITUACIJA NA TABLI PO DEBELEM SVIZCU]

Po postopku uprizoritve brnenja tetive so vsi učenci zaploskali Debelemu svizcu. [ploskanje] Demonika je zatem podala učbenik Ne-damirju, ki je nadaljeval z intervalnim branjem: »Če se dve tetivi sekata znotraj kroga, se vsaka tetiva razdeli na dva odseka, pri čemer je produkt dolžin odsekov ene tetive enak produktu dolžin odsekov druge tetive.« 

Demonika: »Streljam puščice hrepenenja s hudo napeto tetivo loka, ki mogočno brni!« 

Do table je odšla Smrketa, ki je okoli dela stavka, sestavljenega iz spiralne konstrukcije besed, narisala črtast krog. V krog je vrisala še dva črtasta pravokotna premera, katerih presek je označeval tudi središče spirale. S tem je proizvedla tarčo, v katero je merila puščica iz konstrukcije, ki jo je pred njo na tabli naredil Debeli Svizec.

[SITUACIJA NA TABLI PO SMRKETI]
Demonika: »Streljam puščice hrepenenja s hudo napeto tetivo loka, ki mogočno brni!«

Ne-damir: »Kot med dvema tetivama, ki se sekata znotraj kroga, je enak polovici vsote dveh lokov, ki ležita nasproti temu kotu.« [...]

Po štiridesetih obratih rdečega kazalca na vadbeni bazenski uri se je Baltazar vrnil iz kavarne v razred. Učenci so izgovorili parolo: »Dril, dril, dril, jebem mu mater kot krokodil Nil, Baltazar![družno] Časopis, ki ga je prej odnesel s sabo v kavarno, je še vedno držal v roki, le da je bil zmečkan v debelo kepo. Ogledoval si je konstrukcijo na tabli in govoril: »Ko sem zagledal karikaturo v časopisu, se mi je skoraj polila kava po mizi. S to konstrukcijo na tabli sem mnogo bolj zadovoljen kot s tisto hohštaplersko časopisno karikaturo. Samo eno malenkost bom dodal, pa smo končali z današnjo uro.«

V roko je vzel kredo in pri točki C na vrhnjem loku krožnice narisal tangentno daljico. Nato je nad tangentno daljico napisal filozofski priimek »NIETZSCHE«, pri čemer je uporabil že obstoječo črko C.                                                                                        

Stavek, ki ga je na začetku ure zapisal v geometrijski strukturi okoli besedne zveze Homo sapiens - ta je ostala od nepopolno pobrisane table z ure biologije - je bil namreč Nietzschejev. Pogledal je učence: »Za to karikaturo dobimo vsekakor boljše ocene kot karikaturist v časopisu, ki sem ga bral. Dolgujem pa nam tudi opombo v redovalnici, ki sem jo bil obljubil v primeru uspešno opravljenih prvih eksekucij nalog brez moje prisotnosti v razredu.«

V redovalnico pravzaprav ni zapisal vsem istih številskih ocen, temveč je namesto tega napisal matematično relacijo »karikatura učencev 7C > karikatura časopisa« (izg. karikatura učencev 7C je več kot karikatura časopisa). Nad relacijo je dodal opombo s številko 7. V levem spodnjem delu redovalnice je ob opombi številke 7 pisalo: »po poti dolgega loka s čvrsto tetivo naprej do točke emanCipacije«. Opomba je bila napisana z malimi tiskanimi črkami, razen črke »C« v besedi »emancipacije«, ki je bila velika tiskana črka. Zatem je odšel iz razreda, učenci pa so s težkim srcem pobrisali tablo pred naslednjo uro.

Po koncu šolskega dneva se je hišnik oprezno in precej nevidno pretihotapil v razred 7C. Premaknil je eno od miz, stopil na njo, in iz zvočnika nad tablo vzel snemalno napravo. Pri tem dejanju je z velikim prezirom gledal kroženje štirih sekundnih kazalcev bazenske vadbene ure, ki je bila desno od zvočnika, saj je ta pričela simbolizirati ekscentričnost Baltazarja. Ob tem je hišnik nehote pomislil na onečaščeno steno toalete, ki jo je moral prepleskati zaradi s strani učencev naslikane imitacije plakata El Lissitzkega. Zato bi najraje bil uro snel iz stene in jo zabrisal skozi okno. A so bili učenci 7C tako močno navezani na bazensko vadbeno uro, da si je kljub pritožbam nekaterih drugih učiteljev - da bi jo morali odstraniti iz razreda in zamenjati s klasično uro - nihče ni upal odstraniti.

Ravnatelj je popoldan v pisarni skupaj še z nekaterimi učitelji preposlušal posnetek Baltazarjeve ure. Vsebinsko s posnetkom ni bil povsem zadovoljen. Zbadalo ga je namreč dejstvo, da je ravno na dan, ko je hišnik nastavil snemalno napravo v zvočnik, Baltazar predčasno odšel iz razreda in potek ure le z nekaj malimi napotki prepustil učencem samim. Zato je bilo zelo malo Baltazarjevega glasu na posnetku. Je pa bil več kot zadovoljen s kršitvijo formalnih postavk. Posnetek je komentiral takole, pri čemer se ni mogel izogniti asociaciji na imitacijo plakata, ki so jo učenci 7C pred dobrim mesecem naredili v toaleti: »ooohohho, kaj vse imamo tukaj: krog, trikotnik, kakofonijo nepovezanih besed in celo odsotnost učitelja med učno uro. Sploh slednje je precej huda kršitev. Da niti ne govorim o redovalnici, kjer tokrat ni bilo zgolj istih ocen za vse učence 7C pri matematiki, temveč čudna relacija s karikaturo dnevnega časopisa in bizarna opomba spodaj, ki namiguje na ničvrednost časopisa in poveličuje učence. Vse skupaj, četudi vzamemo zgolj formalni vidik, nam daje več kot zadosti uporabnega materiala, kajti Baltazar je že prej prejel opomin pred odpovedjo.«

Prižgal si je cigareto [vžigalnik in vdih dima]: »Očitno smo danes ubili dve muhi na en mah. Z ministrstva za izobraževanje smo namreč dobili zeleno luč, da poskusno uvedemo program razdelitve učencev na dve skupini v 7, in 8. razredu glede na njihov učni uspeh.«

Učiteljica likovnega pouka na višji stopnji se za razliko od večine drugih ni povsem strinjala z ravnateljem: »Jaz ne bi šla tako daleč glede obtožb Baltazarja. Že res, da je pouk nekonvencionalen, vendar bi morali najprej preveriti, koliko učenci 7C obvladajo snov evklidske matematike, ki je predpisana za sedmi razred. Prav mika me, da bi videla to, kar je nastalo ob koncu ure na tabli; in za kateri časopis in karikaturo je šlo. Kar sem slišala na posnetku, je sicer zelo samoiniciativno in močno povezano z evklidsko matematiko, pa četudi na igriv način.«

Ravnatelj: »Na igriv način, lepo vas prosim? Morda lahko imate igriv način pri takšnih predmetih kot so likovna vzgoja, gospodinjski pouk, športna vzgoja ali tehnični pouk. Vsekakor pa ne more biti takšnega igrivega načina, ki ni samo igriv, temveč poleg tega deluje kot kakšne agitke, pri matematiki. Sploh pa, v tem primeru definicija ’Homo ludens’ bolj spominja na srbsko besedno zvezo ’lud čovjek’ kakor pa na kakšno kreativno igro. Ne bo mu hudega, če odide nekaj mesecev prej.«

Učiteljica likovnega pouka: »Ker si postal žaljiv tudi do mojih ur, bom takole rekla. Nič takšnega nimaš tukaj na tem posnetku, in tvoji prijemi so podli. Imaš formalne nepravilnosti, ki so resda nenavadne, to je pa tudi vse. Baltazar je bil verjetno tako premeten, da je med jutranjim videnjem hišnika, kako stika po zvočniku razreda in ga domnevno popravlja, nalašč učno uro zastavil tako, da je odšel iz razreda kmalu po njenem začetku. Obenem so učenci demonstrirali zelo zanimivo uro brez njegove prisotnosti. In ne samo to, buldog Polikrat, če smo že zajedljivi. Začetni stavek, ki smo ga slišali na zvočnem posnetku in je bil očitno na tabli v obliki geometrijske konstrukcije, je Nietzschejev. Se ti ne zdi malo nenavadno, da je ravno pri tej uri uporabil stavek, ki ni ravno blizu njegovim stalinističnim dementnim recedivom, ali kako jih že kličeš. Če se je na tabli navezoval na izhodišče, ki je očitno bilo povezano z nečim, kar asocira na besedo človek - toliko namreč vemo s posnetka - zakaj je uporabil stavek, ki nima nobene zveze s Stalinom, celo obratno. Po mojem se je metaforično poigral s tabo. Njegove besede in misli o zadnjem človeku, ki jih je nato povedal učencem pred odhodom iz razreda, so bile namenjene tebi in Anđeliću.

Ravnatelj: »Nisem vedel, čigav je stavek, s katerim je začel uro. Zagotovo bi mi bilo ljubše, če bi to navezavo na ’človeka’ začel s tistim znamenitim citatom: ’če umre en človek, je tragedija, če pa jih umre 10 milijonov, je to statistika’. Vendar to ni bistveno. Ali je vedel in ali ni vedel, da se pouk zvočno snema, in je temu prilagodil uro, to ni bistveno; formalnih pomanjkljivosti pri uri je na pretek. 

Učiteljica likovnega pouka: Če si pogumen, naredi test iz snovi evklidske matematike pri vseh treh sedmih razredih, nato pa primerjaj rezultate 7. C z razredoma 7. A in 7. B. In se na podlagi tega igraj načrte za razdelitev.« 

Ravnatelj: »Za takšne poskuse nimamo nikakršne podlage, kakor bi tudi izpadli zelo smešno, če bi šli v nekaj takšnega.«

Učiteljica likovnega pouka: »Ker imajo pri Baltazarju vsi učenci iste ocene, pa boš vendarle moral dati učencem 7C za pisati snov evklidske matematike za sedmi razred, mar ne? Če Baltazar predčasno odide ali ne, boš to moral storiti, kajti v nasprotnem boš pač sprejel, da imajo vsi iste ocene, ali kako?«

S tem je zbodla ravnatelja, ki pa je znal na ta bodico elegantno odgovoriti: »Pravzaprav bo poskusna razdelitev v 7. in 8. razredu pričela izvajati naslednje šolsko leto. Razdelitev bo potekala na podlagi učnega uspeha v 5. in 6. razredu, tako da to z razredom 7C in matematiko v tem razredu nima nikakršne zveze.«

Učiteljica likovnega pouka: »Ali ne bi bil najboljši materialen dokaz, kakor rada pravita temu vidva z Anđelićem, ravno takšen test, na podlagi katerega bi lahko primerjal znanje učencev matematike za sedmi razred pri vseh treh razredih. Zakaj se zdaj vlečeš ven, saj je dokaj enostavno. Za takšen poskus sploh ne potrebuješ posebne podlage. Morda pa ti ta predlog ne godi, ker te je strah, da bi se učenci 7. C odrezali presenetljivo dobro. Pri svojih urah likovnega pouka v zadnjih mesecih namreč opažam, da imajo prostorsko bolj izostren čut kot učenci drugih razredov!« 

Ta kljubovalna točka učiteljice likovnega pouka je zakoličila krajišče napete tetive, ki je zaznamovala marčevski šolski dan iz leta 1992. Naslednji del radijske nadaljevanke Bilo je nekoč na neki osnovni šoli sledi čez en mesec v ponedeljkovem jutranjem programu Radia Študent!