Smo dan po tem, ko je hišnik obvestil ravnatelja, da se je v fantovski toaleti višje stopnje pojavila nekakšna čudna geometrijska poslikava s trikotnikom in krogom, ki je onečastila steno.

Po ogledu poslikave s profesorico likovnega pouka, ki je pojasnila, da gre za imitacijo konstruktivističnega plakata El Lissitzkega »Z rdečim klinom premagaj bele«, je ravnatelj sklepal, da so dejanje storili učenci razreda 7C pod vplivom Baltazarjeve učne ure – ta je potekala nekaj ur pred nastankom poslikave. Poslikavo je spodaj spremljala tudi geometrijsko predelana tipografija imena razreda 7C. Zaradi teh dogodkov je ravnatelj poklical v pisarno na kavo socialnega pedagoga Starega Srba, in mu ob tem delegiral naslednjo nalogo: »Anđelić, ponovno bi rabil tvoj izostren seizmografski čut pri izpraševanju in opazovanju učencev. Potrebujem malo dokumentacije njihovega imaginarija. Rad bi, da opraviš pogovore z določenimi učenci razreda 7C glede včerajšnje ure pri Baltazarju. Predvidevam, da je bilo pri tisti uri nekaj, kar je učence vzpodbudilo k temu, do so kasneje odšli naslikati imitacijo nekakšnega geometrijskega plakata v toaleto poleg razreda 7C. Poslikavo si danes še vedno lahko ogledaš, je spodaj na eni od sten toalete poleg razreda 7C. Hišniku sem po premisleku naročil, naj prebarva stene čez vikend in ne takoj. Zaenkrat še nisem ukrepal, tako da učenci sploh še ne vedo, da smo videli to stvar na toaleti. Nisem jih še poklical na odgovornost; rad bi, da bo element presenečanja čim večji. Potrebujemo dokaze o Baltazarjevem vplivu pri nastanku te stvari na toaleti.«

Stari Srb je srknil malo kave: »Dobro, koliko učencev bi pripeljali na poizvedovanje? Predlagam, da jih izberemo okoli šest, ki jih bom izpraševal ločeno. Tako bomo lažje prišli do resnične vsebine ure. Seveda jih ne bomo obvestili, da bodo imeli razgovor pri meni. Domenimo se, da jih bomo med uro gospodinjskega pouka klicali enega po enega, in to tako, da med odhodom iz moje pisarne ne bodo prišli v stik med seboj. Je vsebina, ki je nastala tabli pri Baltazarjevi uri matematike, komu poznana - recimo učiteljici, ki je imela uro za njim.«

Ravnatelj: »Ne, učiteljica zemljepisa je dejala, da je bila tabla po uri matematike pobrisana, ko je vstopila v razred. Kar sicer ni nič nenavadnega, saj se to zahteva. […] eeemmm, tukaj imaš opis te imitacije plakata v toaleti, ki mi ga je podala učiteljica likovnega pouka po tem, ko sem jo prosil za pomoč.«

Stari Srb: »Dobro, ko spijeva kavo, bom šel pogledati to imitacijo v toaleto. Če izvlečemo iz učencev vsebino table pri tisti Baltazarjevi uri, mislim, da bomo že na dobri poti glede rekonstrukcije materialnih dokazov o Baltazarjevi vpletenosti.«

Vsebine tistega, kar je nastalo na tabli pri Baltazarjevi uri, nihče razen učencev 7C in Baltazarja ni poznal. Drugi učitelji so namreč za razliko od Baltazarja zahtevali, da je ob njihovem vstopu v razred tabla čista kot solza. Zaradi tega so učenci, sicer z zelo težkim srcem, saj so atraktiven matematični diagram na tabli med dinamičnim potekom ure v veliki meri sami ustvarili, po uri matematike tablo dodobra pobrisali in istočasno žalovali za pobrisano vsebino. Žalovali so tako močno, da se jim je vsebina diagrama, ki je krepko presegala vizualno uprizoritev Zenonovega paradoksa, popolnoma vtisnila v spomin in so si jo zelo živo predstavljali tudi po tem, ko je bila tabla pobrisana.

                                                                     [Tabla ob koncu Baltazarjeve ure] 

Stari Srb je iz ravnateljeve pisarne odšel do toalete, v kateri si je podrobno pogledal imitacijo plakata in predelano tipografijo oznake 7C pod njim. Poleg tega je prebral še krajši opis, ki ga je ravnatelju podala profesorica likovnega pouka na višji stopnji. Čez eno uro so k njemu pričeli pošiljati učence 7C, seveda enega po enega. Ravnatelj jih je izbral šest. Prva je prišla v pisarno Budistka Nisveta.

Stari Srb: »Usedi se, malo bova pokramljala o včerajšnji uri pri Baltazarju. … […] Povej mi, kaj bila tema včerajšnje ure.«

Budistka Nisveta: »Imeli smo intervale in Zenonovo paradoks.«

Stari Srb: »Kako pa je se je začela ura?«

Budistka Nisveta: »Od ure biologije je ostal napis ’želva’, kajti pred Baltazarjevo uro nam ni treba pobrisati table do konca, celo zaželeno je, da kaj ostane. Temu rečemo izhodiščna točka - čisto malo več od nič oziroma popolnoma prazne table. Iz te minimalne točke, ki je bila tokrat ’želva’, smo pričeli uro. Baltazar je potegnil premico pod ’želvo’ in označil novo točko za Debelega Ahila. Začetna točka debelega Ahila je bila pri 0 metrih, ’želve’ pa pri 300 metrih. Potem pa se je začela dinamična ura o Zenonu in intervalih, kjer je igrala pomembno vlogo tudi bazenska vadbena ura nad tablo.«

Stari Srb si je skiciral povedano na list: »In na tabli sta bila potem na koncu tudi krog in trikotnik?«

Budistka Nisveta: »Kaj pa je pravzaprav sploh narobe s krogom in trikotnikom, saj gre zgolj za zelo lepa geometrijska lika?«

Stari Srb: »Samo po sebi ni nič narobe z njima. Zanima me, sta bila pristna krog in trikotnik na tabli? In če sta bila, sta bila morda v dinamični kompoziciji, če me pravilno razumeš. Je trikotnik prodiral v krog in načenjal celovitost izčrpanega fragmentiranega kroga, Budistka Nisveta?«

Budistka Nisveta: »Zdaj se izražate že kot kakšen likovni teoretik iz mestne galerije, barvito in sugestivno!«

Stari Srb: »Dobro, dobro. Tole sem zdaj skiciral na list. Upošteval sem tvoje besede. Zdaj pa mi dopolni stvar tako, da bo na listu prav vse, kar je bilo pri Baltazarjevi uri na tabli, preden ste jo pobrisali pred začetkom naslednje ure. Riši, Riši!!!«

Budistka Nisveta je precizno dopolnila list. K prvemu intervalu T1 je dodala še tri intervale in preostale oznake, ki so bile neposredno vezane na intervale med Debelim Ahilom in želvo. Namenoma pa ni bila zvesta končni kompoziciji diagrama na tabli, saj ni narisala trikotnikov, krogov in drugih elementov, ki so še pojavili na tabli do konca ure, vključno z novim tipografskim zapisom razreda 7C. Stari Srb je gledal list.

Budistka Nisveta je ob tem z besedami dopolnila njegov pogled: »Z vsakim intervalom Debeli Ahil gleda bolj od blizu ’u dupe’ želve, a je nikoli ne prehiti. Zadnja točka X je nalašč postavljena pri točki 599 metrov. Kajti Debeli Ahil je enkrat hitrejši od želve, ki pa starta pri 300 metrih, medtem ko Debeli Ahil začne pri 0 metrih. Zato v skladu z Zenonovim paradoksom pri teku na intervalu 600 metrov pri uri športne vzgoje Debeli Ahil in želva sploh ne dosežeta 600 metrov, temveč se jim neskončno približujeta z vedno manjšimi intervali, tako dolžinskimi kot časovnimi. Na intervalu 599 metrov pa želva pride pred Debelim Ahilom v cilj. Tu pa je še en trik, ki mu učenci nismo nasedli. Nismo se pustili zapeljati ’u dupe’, če vam je tako ljubše. Če odstranimo paradoks, bi namreč marsikdo dejal, da Debeli Ahil pri športni vzgoji prehiti želvo na 600 metrov. Vendar pa bi bila v skladu s postavljenimi začetnimi razmerji pri 600 metrih popolnoma izravnana. To je vse pred vami na skici. Točno tako, kot je bilo na tabli na koncu ure.«

Stari Srb je bil glede rekonstrukcij Baltazarjevih ur s strani učencev že vajen takšnih odgovorov, prepredenih s čudnim humorjem. Malo je bil nejevoljen, ker pri nadaljnjem vrtanju ni dobil ničesar zares oprijemljivega o krogih in trikotnikih. Budistko Nisveto je nato poslal iz pisarne, vendar ni šla nazaj k uri gospodinjskega pouka, temveč so jo oprostili te ure in je po navodilih ravnatelja odšla spremljati športno vzgojo 7b razreda. Seveda z razlogom, da se ne bi nemudoma srečala z učenci 7c. Stari Srb je obdržal list z rekonstrukcijo table, ki jo je narisala. Dal ga je v predal in čakal na prihod naslednjega učenca: »Ohhhooo, Ne-damir, je v redu, da imaš malo prostega časa od gospodinjskega pouka. Ni potrebno kuhati Bosanskega lonca. Ampak zakaj bi kuhali Bosanki lonac, ko se ta že pripravlja na jugu. Ok. Pustimo to. Gremo k stvari sami. Debeli Ahil in želva pri uri Baltazarja. Kaj je to krožnica, Ne-damir.«

Ne-damir: »Krožnica je rob kroga. Njene točke so vsepovsod enako oddaljene od središča kroga. Štirje sekundi kazalci na bazenski vadbeni uri nad tablo pri urah Baltazarja rišejo navidezne krožnice s svojimi konicami, ko krožijo okoli označb intervala 60-ih sekund znotraj ure. Obseg krožnice je 2 π r, v stopinjah pa 2 π radianov. Radian je takšen kot, pri katerem je dolžina loka krožnice enaka njenemu polmeru. Na navidezni krožnici sekundnih kazalcev na uri znaša radian približno 9.5 sekunde.«

Stari Srb: »Kaj je to trikotnik, Ne-damir?«

Ne-damir: »Trikotnik je geometrijski lik, ki je sestavljen iz treh stranic in ima tri kote. Vsota notranjih kotov je vedno 180 stopinj. Če bi potegnil navidezno daljico med zgornjima konicama dveh sosednjih sekundnih kazalcev na bazenski vadbeni uri nad tablo, bi dobil enakostraničen trikotnik. Kajti razdalje med štirimi sekundnimi kazalci so četrtinske oziroma 15 sekundne. Takšna stranica trikotnika bi bila tetiva navidezne krožnice, ki jo opisujejo sekundni kazalci. In ko smo že pri tetivi: Debeli Ahil je očitno imel malo natrgano Ahilovo tetivo, saj je bil na premici samo enkrat hitrejši od želve!«

Stari Srb je vzel prazen list in nanj napisal ime razreda, torej 7C. Podal ga je Ne-damirju: »Kaj točno vidiš na tem listu, Ne-damir?«

Ne-damir: »Vidim številko 7 in črko C. To je pač ime našega razreda, toliko vem.«

Stari Srb: »Dobro, to vidiš, zdaj pa mi povej, kaj si zamišljaš ob tem, kar gledaš, in ne zgolj tega, kar vidiš. Si prepričan, da je C res zgolj črka in 7 zgolj številka.«

Ne-damir: »Nič si ne zamišljam, samo to, kar vidim. Številko 7 in črko C.«

Stari Srb: »Jaz pa mislim, da si zamišljaš veliko več od tega, kar vidiš. Mislim, da vidiš v glavi jasno in razločno predelavo tega zapisa v nekaj drugega«.

Stari Srb je vzel list nazaj k sebi in naredil nov zapis poleg zapisa 7C. Tipologijo je predelal v geometrijo, tako da je bil zapis videti kot podpis pod imitacijo plakata na toaleti. Zamenjal je vrstni red črke C in številke 7. Oboje je bilo napisano malo pod kotom. Številka sedem je bila predelana v dva sklenjena trikotnika, pri čemer je zgornji trikotnik s konico prodiral v odprti del črke C, ki je s tem pridobila videz fragmentiranega kroga. List je podal nazaj k Ne-damirju: »Zdaj bi rad, da mi skiciraš vse tisto, kar je bilo na tabli ob koncu Baltazarjeve ure. Čisto vse, kar je bilo na tabli, preden ste jo pobrisali pred pričetkom naslednje ure.«

Ne-damir je začel risati skico na papir. Končal jo je precej hitro, tako kot Budistka Nisveta, in če izvzamemo manjša neskladja v velikosti, sta si bili skici zelo podobni. Nobena ni vsebovala trikotnikov in krogov, ki so bili ob koncu ure narisani na tabli. Stari Srb je opazoval skico. 

Nato je dvignil pogled in izgovoril naslednje besede ter ob tem z izjemno natančnostjo spremljal mimiko Ne-damirja: »Kljinom krasnjim bej bjele!« Ne-damir ga je zgolj začudeno gledal. Z njegovega obraza je bilo razbrati, da mu je slogan tuj in da ga po vsej verjetnosti še nikoli ni slišal. To je opazil tudi Stari Srb s svojim ostrim, skoraj seizmografskim čutom za telesno govorico in obrazno mimiko učencev. Zatem je socialni pedagog Stari Srb slogan ponovil in ga podvojil: »Z rdečim klinom premagati bele. Kljinom krasnjim bej bjele!« Ne-damirjev obrazni izraz je ostal enako začuden kot ob prvi, zgolj ruski različici parole. Kmalu zatem ga je socialni pedagog Stari Srb poslal iz pisarne.

Sledili so še ločeni razgovori z Demoniko, Debelim Svizcem, Muljem Mujom in Smrketo. Pri vsakem učencu je uporabil nekoliko drugačne metode, vendar so vse zasledovale isti cilj: rekonstruirati izgubljene materialne dokaze, ki bi pokazali, da je geometrijska poslikava na toaleti nastala pod vplivom Baltazarja. Tudi pri teh učencih je dobil podobne skice – brez trikotnikov in krogov. Prav tako iz njih ni mogel izvleči kontekstualnih odgovorov o trikotniku in krogu, temveč je prejel zgolj posamične definicije, ki v ničemer niso bile povezane s plakatom in njegovo dinamiko.

Vedel je, da skice učencev še zdaleč niso odražale vsega, kar je bilo na tabli, a ni mogel priti niti do popolne vsebine na tabli niti do popolne vsebine pri uri. Vse skupaj ga je še posebej čudilo v luči tega, da so učence poklicali na ločene razgovore brez njihovega vnaprejšnjega vedenja in tako učenci tudi niso imeli nikakršne možnosti usklajevanja med sabo. Takšna uskladitev bi bila mogoča zgolj, če bi bili učenci 7C zmožni kompleksnih predvidevanj, kar pa bi bilo hudo nenavadno za njihovo starost. To se mu je zdelo fascinantno in zastrašujoče obenem.

Vidno izmučen od razgovorov z učenci je s skicami v roki prišel nazaj v ravnateljevo pisarno. Prižgal si je cigareto in zaprosil za kozarček nečesa rekoč: »aaaaahhh, jebo te, še nekaj takšnih geometrijskih in tipografskih seans s temi učenci iz 7C, pa se bom lahko vpisal na doktorat iz suprematizma, čoveče!«

Ravnatelj mu je podal kozarček: »Ali smo dobili kaj oprijemljivega, nekaj, kar mi bo olajšalo delo pri predčasni odpravi Baltazarja.«

Stari Srb: »Nismo dobili nič konkretnega, pravzaprav je situacija po vseh teh razgovorih še bolj zagonetna in čudna.«

Odvrgel je skice učencev na ravnateljevo mizo: »Tole so mi vsi po vrsti narisali glede situacije na tabli. Nobenega trikotnika in kroga in vse je nenavadno podobno«.

Ravnatelj je gledal skoraj identične skice in opombo pod skicami. V oči mu je poskočila besedna zveza opombe - »kompleksna predvidevanja«: »Kaj pomeni ta tvoja označba ’kompleksna predvidevanja’, Anđelić.«

Stari Srb: »To pomeni nekaj, kar se zdi precej neverjetno. Učenci bi namreč morali predvidevati, da bo njihova poslikava v toaleti sprožila preiskavo in da bomo hoteli priti do povezav z Baltazarjem - kar bi nam najlažje omogočila rekonstrukcija situacije na tabli, preden je bila pobrisana. Nadalje bi učenci morali predvidevati, da bo narava preiskave temeljila na presenečenju, da namreč o njej ne bodo obveščeni in da bomo z njimi vodili ločene razgovore, s čimer bi lažje ugotovili neskladnosti pri zasliševanjih in tako prišli do ugotovitev.«

Potegnil je dim cigarete in nadaljeval: »Na podlagi vseh teh predvidevanj, ki sem ji zdaj naštel, bi se morali učenci dogovoriti o usklajenem risanju skic in podajanju nenavadnih odgovorov. To pa že vse meji na hudo prisotno politično logiko, ki so jo 14 letniki težko sposobni. Ne morem pa tega izključiti, ker trenutno nimam boljše razlage.«

Ravnatelj: »Baltazar je bil zagotovo večkrat zasliševan s strani služb državne varnosti in verjetno pozna raznorazne tehnike. Prijatelj iz upravne enote je na mojo prošnjo malo mimo pravil pobrskal po arhivu in mi povedal, da je bil Baltazar leta 1949 formalno sankcioniran z upravno odločbo zaradi sodelovanja z Informbirojem in je bil zaradi stalinizma začasno izključen iz javnega življenja. Ni pa prišlo do sodnega postopka; izognil se je drastični kazni. Domnevam, da je bil spreten pri teh stvareh z zaslišanji. Glede na to, da je rojen leta 1920, ni izključeno, da je imel opravka z varnostnimi državnimi organi že za časa Kraljevine. Ni nemogoče, da učencem pri teh svojih urah na nek subverziven način posreduje tudi tehnike o tem, kako uspešno zavajati zasliševalce. Sploh če to povežemo z njegovimi nekonvencionalnimi urami in s tvojimi zaključki izpred dobrega meseca, da je v razredu 7C masivno prisotna Baltazarjeva osebnost, ki presega normalne in pedagoško sprejemljive mere.«

Stari Srb: »Kakšna je sploh njegova zgodovina, mislim, vsaj tista, ki jo poznaš.«

Ravnatelj: »Verjetno glede Informbiroja nikoli ni bil formalno rehabilitiran. Ko so se stvari z leti umirile, je bil amnestiran in sčasoma delno integriran nazaj v družbo. Semkaj je prišel pred približno petnajstimi leti; kje je bil prej, ne vem. Ob prihodu je bil za nas tabula rasa. Najbolj so mi takrat ostale v spominu tele njegove besede: ’v vsakem režimu je bolje početi nekaj kot pa nič!’ Sprva je bilo sicer vse dokaj normalno, morda čisto malo izven okvirjev, kar smo na začetku celo pripisovali njegovi nadarjenosti za poučevanje. Seveda ni bilo tako kot sedaj. Te težave z demenco ali nečim podobnim so se pričele pojavljati kakšni dve leti nazaj, od takrat pa se stopnjujejo.«

Ravnatelj si je nato tudi sam natočil malo pijače in ob tem dejal: »Zamisli si, da bi Baltazar sedaj pod DEMOS-ovo vlado vložil zahtevek za pravno razveljavitev ukrepa proti njemu iz leta 1949. To bi bil še večji paradoks kot tista njegova včerajšnja ura, do katere se ne moremo povsem prebiti. Glede te ure bomo trenutno pustili stvar pri miru. Učencev ne bom klical na odgovornost. Hišnik bo prebelil steno, in to bo zaenkrat to. Vseeno pa Baltazarja ne bom pustil na miru te zadnje štiri mesece, saj njegovo indoktrinacijsko učenje najeda našo kredibilnost.«

S tem smo prišli do zaključne točke februarskega vohunskega šolskega dneva iz leta 1992. Naslednji del radijske nadaljevanke Bilo je nekoč na neki osnovni šoli sledi čez en mesec v ponedeljkovem jutranjem programu Radia Študent!